Ah ja, tale moja reinkarnacija…

Ja ja… evo mene… počakte, da sam še svojo kangljico čaja zalijem z mlekom in se lepo usidram na svoj oblazinjen teritorij, pa kujci dobite sveže ap-dejte z našega lokalnega plodišča…

Samo dans sem bolj počasna… me je na bicikl vožnji domov skor zbil avto, kar ne bi blo nič novga, ker tale ‘Skor zbil’ se mi na mojih raketnih odisejadah dogaja ‘Skor’ vsak dan, ampak dans bi me skor zbil moj lastni cimer (!!!)
DDDDD!!!!??????

In to pa je dejanje, s katerim se težko sprijaznim…
Sej zdej diham, diham, še mal diham… Ampak…

Mislm, a vi kej veste, česar jest ne?
A sm spet kej spregledala?
A nisem žrtvovala svojih dragocenih trenutkov, da mu nesebično poiščem ‘the-one-and-only’ življensko tigrico?

K… Mene! Svojo edino ilegalno sotrpinko v kupčkanju denarja za najemnino… Mene, svojo jedino in edino pravo žensko v svojem sposojenem kvartirju, svojo…

Ah, kaj bi… Pustmo…Dobrota je s’rota…
In pol je treba to s’roto še povozit…

Fotoreportaža Sebotovega dne…

ps.: sledi še fotoreportaža Sebotovega dne:

1. Najprej je Sebo Apolon kraljeval na kavču…:

Madam dixit:”Sebo is a God. Long Live Sebo!”

Drage moje dame… Žene! Ločenke! Mladenke! Sestre! “Uf, punca v tretji vrsti, a s ti sploh polnoletna?”

Prosim vas, pomirte se, za božjo voljo! Dihite… Lepo se posedte, ja lohk tud na pločnik pred hišo, sam dihite, pa v imenu vseh pacifističnih bogov, nehite se prerivat, ravsat in lasat… Ker boste vse prišle na vrsto!

In ker bom vso to vašo raztrgano šaro in scefrane lase na konc morala jaz pometat, vsi pa vemo, da sem, zgolj trenutno!, bolj pr’ ta lenih…
Sploh sedaj, ko me je veliki bog Apolon-Sebo osebno, izrinil s kavča, na katerem kraljuje v svoji togi in počasi zoba grozdje s srebrnega pladnja, medtem ko z sokoljim očescem preverja vse vas, drage naše kandidatke, ki ste se javile na naš skromni oglas…

Dragi sodržavljani in sodržavljanke, drage sosede in sosedi, res oprostite iz dna srca, nisem vedela, da bomo z mini oglasom na internetu sprožili tako masovno evforijo! Sem misla, da tegale sploh nihče ne bere In sori P* TV, res nismo hotel, da vse sočne lisičke mankajo na vašem žuru za konec Brata, ampak, očitno je realno stanje tako, da ženske v Zeleni Deželi želimo ene fajn poštene pobe, ne pa umetno nakvihtane praznoglavce… (smo mel pa mi tu zato orgije bakanalije po ulicah in cestah, tko da, sori, ste pač amaterji…)

Madam Poeta na delu…

Ne, ne, to ni današnja slikca mene (čeprav, k gledam njen žar v učkih… )

Ne, ne, dans imam samo en tak darežljiv dan in ker imam že spet popadek sindroma Mati Tereze, bi rada naredila nekaj dobrega vsaj za nekoga mojih bližnjih… In ker se amatersko ukvarjam z ‘match-making’om za vse možne samske frende, in ker sem danes slišala ob kavi pripombo: “ej, ubogi tale tvoj cimer, k je skoz na tapeti…” sem se odločila uporabit vse svoje risurse, da Sebotu najdem ženo.

Zato iščemo bejbiko, ki ustreza zgornji slikci… Ok, lohk maste za kak centi krajše lase… Lahko pa se oglasi tudi lisička, ki je pozirala za tu prisotno slikco, pliz ne zamerit, žal se je tvoj trenutni naslov izgubil med vsemi kontakti Madaminega kataloga.

In seveda, drage naše bodoče žene-kandidatke, naj vam opišem našega cim-erotiča, Sebastianicusa Maximusa Magnificusa!

……………………………………………………………………………………………..

Ko burja zapiha po Buržuj Gradu…

Samo kip na katerem piše: ‘Work in progress…’

Ok, šalo na stran in resen nasmeh na ustnice… Za nami je en presmejan vikend, v katerem smo si dokazali, da je življenje lahko plehko, in v tej veliki preprostosti zelo zabavno. Naš Buržuj Grad se vsako toliko spremeni v Gnezdo smeha, kar se mi zdi zdravilno, ker te spuca in ko takole nekaj dni ničesar ne jemlješ resno, še najmanj pa samega sebe, odkriješ da ni boljšega kot malo posmeha na svoj račun.

Zadnjič mi je prijatelj razlagal o pomenu Zen meditacije zrenja v belo steno. Da skozi ta proces zrenja spoznaš, kako se imamo sami sebe za pomembne… Prepomembne, in kako smo v bistvu majhni…
Jaz zrem na drugačen način… Najprej pustim, da nekaj dni vršim naokrog kot burja, potem pa skuham kanglico čaja in opazujem sledi. In če zrem dovolj iskreno, pogruntam tiste nevidne procese zadaj…

Zakaj vse to pišem?
Ker me je zadnjič nek drugi prijatelj vprašal, če si res želim, da je moj blog ena sama zajeb*…? Če si želim, da se me ne jemlje preveč resno…?

In ker je danes glih tak miren dan, lahko o tem kakšno razpredem. Vprašal me ni nič novega, o tem sem že sama večkrat razmišljala… Kdo je Poeta?
Odraz mojih misli in mojega življenja, ali podoba neke fikcije, spletene v moji glavi?

Si želim pisat globoke misli? Želim z vami delit svoja najgloblja spoznanja, do katerih vsak od nas pride po kolenih, ko gazi v lastnem blatu?
Ali pa želim preko Poete ‘bacit brigu na veselje’ in se pokazat, kot da mi je življenje samo igra, vrtiljak smrti, na katerem sicer občasno bruhaš, ampak v glavnem je pa zelo zabavno…?

Hmmm… An ban, pet podgan…

it is true, sister!

Za vse ljubitelje najglobljih življenskih resnic naj danes, na tak fantastičen dan, k je vreme v redu, pritisk soliden, (da res vem, da ne bo nikogar nikamor rukn’l) torej naj na tak brezmadežen, nadpovprečen dan, nadaljujem zgodbico o tem, kaj najbolj prizadane našo občutljivo srčno muskulaturo…

Zadnjič sem štartala delavno hipotezo, da je verjetno res hudo, če zveš, da te žena vara s tvojim bratom…

Potem so me izobrazili, da precej bolj zaboli, če zveš, da te vara s tvojo bivšo…

In danes je padla terna, katero prepuščam vam v presojo in možnost potrditve:

baje najbolj boli, če zveš, da te žena vara z bivšo in da to zveš od sestre, k kolk so se mele vse tri fajn  !!!

Auč! Pa veste zakaj?

Baje zaboli zato, ker vas niso povabile zraven…
(ps. Tu pa se – baje- človeška bolečina sploh še ne konča!

In ker se ne morete niti svojemu frendu ob piru potožit, ker vas bo razglasil za ‘pussyja’, se na koncu potožite še zadnji inštanci, ki vam ostane na tem planetu: vaši mami…
In vaša dobra mama vas posadi za mizo, vam skuha kavo, vi izlijete svojo bolečino, na koncu pa vaša dobra mama povzame situacijo z:
“E, sine moj, it’s a free world!” )

blazno pametno o novinarjih…

(prepis iz črne knjižice, ki je zapis vsega, kar je, in nadaljevanje prejšnjega posta…)

“Ti, fajn intervju se ti ne zdi?” reče Sebo, modri Buda, in pihne oblak cigaretnega dima v že tako onesnaženi ljubljanski zrak…

“Ja, fajn ja, sam tega novinarja bi pa poslala v osnovno šole etike in novinarskega kodeksa…” zasikam, vidno naježena, pa še Sebotov dim vleče v mojo smer.

“Zakaj, men se je pa dečko zdel prav fajn in korekten… Si želim, da bi tudi mi tle imel novinarja, k bi imel tolk jajc, da bi si upal naše politike takole napadat!” nadaljuje Sebo.

“Ma, ne ti men korekten… Ne morš se v zadnjih petih minutah lotit najtežjih vprašanj in ga pol v senzacionalističnem duhu poskušat sesut!” in mu namenim grd, nasršen pogled izpod čela, to pač znam!

“Zakaj pa ne? Fant hoče v politiko, zato se mora navadit. Sploh pa, če bi to preživel, bi dobil šanso, pa je pač ni, škoda zanga… Gremo naprej.” in je šel še en cigaretni val topli gredi v objem in kot zaklet se njegovi blond kodri danes še prav posebej svetijo v nedeljskem soncu.
(moram mal pošnofat po kopalnici, od česa nek se Sebo danes cel tok sveti…?)

N’č bat… nismo še prodal ruterja!

N’č bat… nismo še prodal ruterja! Nihče ga očitno noče, Sebo je pa odkril, kako me nej zvleče od mašine na balkon, na kako dobro debatko…
Kaj čmo, vsaka živalca na nekaj trza in tudi jaz sem šibka pod kožuščkom…

Me pa čudi, da nihče ne mara rutarja, al ste vsi taki puristi, da ga hočete direkt iz štacune prnest, še smrdečega po plastiki in odetega v celofan, al pa se je napletla kaka mednarodna zarota, ker sem na svoj privat mejl dobila naslednje sporočilo:
“Ne nehaj pisat bloga, je fajn in se vsako jutro smejim, ko preberem kaj se ti dogaja po glavi. Nisem vedu. Piš! Na začetku se mi ni dalo brat, ker imaš zelo dolge tekste, potem se pa človek navadi in postanejo fajn. Če pa ne napišeš nič novega, grem še enkrat prebrat kakšno staro stvar, da bom dojel, kaj si misliš o nas, ‘alfa samcih’. Ker priznaj si že enkrat, da drugih nočeš. Še več piši in obljubim da bom vse prebral ob jutranji kavi.”

ok. tenx. bom!

principessa zaffiro

ah ja, spet mam preveč časa, in pol šnofam po netu in najdem same fajn stvarčice!
Iskala sem novo slikco za na mesinđerja, pa sm naletela na prastaro risanko, k smo jo gledal še k otroci…
Na Koper Capodistriji, če me spomin ne vara
A se je kdo spomni?Kolk sm bla blesava na to risanko! Pa vi?

In ko smo že pri risankah… Približno istočasno se je vrtela neka risanka na Avstriji o nekem čmrljčku s kapco, k je izgubu mamo in je pol vandral vsepovsod in se mu je svašta dogajal… Ne mi rečt, da sm to sa, sanjala… Ker je čist mogoče!

Uživajte kar se le da…

here’s looking at you kiddo…

“Potrebujemo le eno minuto,
da opazimo posebno osebo,
eno uro, da jo spoštujemo
in celo življenje,
da jo pozabimo.”

Charlie Chaplin

 

 

 

ps.: ja, ja, sončki moji, kar nekej vas je, ki mi še vedno neprestano brlite v glavi

Kako prezimijo kipi v Parizu

Jupi, vesela, ker je spet prišla ena kartica k nam domov in sicer s cimrovega potovanja v Pariz.
Baje “takole delajo z moškimi v Parizu…”
Dragi fantje, kar pot pod noge in pridite naslednjo zimo z lastovkami k nam na jug, tukaj vse moške kipe pridno zapiramo v muzeje in vas garant nau zebl

Ena Evropa, ena družina, važn da vse u familiji ostane!

Sebo v Parizu

ahh… moški!

da da, spet me matrate…
prelestni mladci namreč…
spet se mi motate po glavi, pa če to hočem ali ne… očitno genetika še vedno dela svoje in pomlad še vedno premeša hormone v mojem starem, ignorance zverziranem telescu… pa pejmo lepo po vrsti!

vse moje pisanje o pivski meditaciji mi je seveda pošteno izsušilo grlo in ideja o špricerju na sončku me je odnesla na ljubljansko obalo z mojim Škratkom. Upsi, pa da ne bo pomote, jaz sem preveč ‘kompleksna’, da bi se hodila nastavljat pred Mačka… tja smeš it samo če si lep, urejen in žešče ambiciozen mladi japi-wanna be (ker pravi japiji gredo popoldne na solnce v Piran… Itaq!) Al sem pa že prestara za te neke površinske flirtaže, k niso nč druzga k light krema za sončenje za občutljivi Ego.
In verjemte, na ljubljanski Plaži je precej sonca…

ahhh… čeif !

Čeif, glagol, maksimalno uživanje na balkanski način.

Ja, danes je dan za prakso tega blagozvočnega glagola… Balkon z ravnopravšnjim kotom sonca, leptop in kanglica sveže skuhanjega čaja… Z mlekom seveda. Čeprav se mi je nizozemski Bastiaan nekoč smejal, da tam samo otroci pijejo pravi čaj z mlekom…
Tudi prav, nikdar se nisem folirala, da sem kaj več kot en velik, slabo prilagojen otrok.

Danes je dan za meditacijo. Za razmislek. Ok, vem, da je tehnično gledano meditacija prav stanje brez misli, ampak, doseči stanje, v katerem se vršanje v moji glavi vsaj za kanček poleže, je zame že ultra alfa stanje.

In verjamem, da ima vsak od nas svoj način ‘meditacije’.
Za nekoga je to pet minut na čiku, ko obstajata samo ti in tvoja cigareta; za drugega je to pobeg na fitnes ali na kolo, in ja, za večino dobrih starih slovenskih atejev je dnevna doza meditacije tisti redni ovinek v bife, na poti domov…
In drage slovenske mame, to morate pač štekat, ljudje smo si pač različni in če se naši ateji zapijanjajo v bifeju do pozne ure in kot pepelke šele s polnočjo krenejo domov, bi v bistvu lahko bile ponosne nanje…
K oni fuuul meditirajo in razmišljajo…