tralala hopsasa, pa ga spet srfamo…

Jupiiiiii, juhej juhej, naj kitara zagode, naj odmeva do…

Po dveh letih internetnega brezdomstva, je Poetka Poetina zopet dobila svoj internetni domek !!!
In zdej kot kaka križanka med pojočo škratinjo in mačko prenašam leptopa z ene na drugo okensko polico in se važim…
Ker se mi blazno fajn zdi, da sm ‘connected’…

»Da, da, ‘mi veri kul’, ‘buržujska cona’ in to…«

Z eno malo škatljico, na kateri utripajo lučke k na vesolski ladji, sem se spremenila v kvalitetnega japija in če bi bil leptop še moj, in ne sposojen, bi bilo vse skupi že perverzno kičasto.

Sej priznam, podlehna sem, ker se baham s tujo robo, ampak mal zaslug si moram vzet za ta najin današnji evolucijski podvig, ker če jaz ne bi tako, po babje težila, da rabimo doma napelat internet, kot to strokovno in zverzirano zna samo naša posvečena ženska sorta, bi še kar naprej hodila klošart in fehtart, kje se lahko mal na net prklopm…

»Stari, ne ne, tenx, ne rabm za litrco, jest sem druge vrste đanki… men manka net…«

blogancija postaja realnost…

“ej, stara, pa ti to vseeno resno,a?”

me gleda prelestni cimer izza svojega monitorja…

sej vem, da meri na mojo najnovejšo muhico, na moj najnovejši hobić, ki sem ga pridjala čedni vrsti resnih in jako trdnih hobijev… z vešče zverziranim damskim ušescem, ki zna zignorirati kar mu pač ni po volji, gladko malo preslišim povabilo k kulturnemu dialogu, ki bi prekinilo enakomerno nalaganje prahu med nama, ko kot zadrogirana nepremično zujiva vsak v svoj ekran…

sej vem, nisva čist gladka, morda se prav zato tako fenomenalno štekava!

ker če bi bila v možganskih resorjih pravilno ustrojena, bi sedaj pila, plesala, se besno dol dajala z komerkoli bi že privandral naokrog, in potrošila vsaj del tiste zaloge kondomov v kopalnici…

očitno sva zbiralca prahu v vseh možnih odtenkih, in ne nisva izbirčna, zbirava ga na vseh možnih placih… jaz sem seveda v svoji nečimrni naravi šla še korak dalje in iz najine shrambe naredila prvovrstni laboratorij za proizvajanje penicilina… sploh ni tako težko res! najprej moraš pridno slediti notranjemu klicu hrčka nabiralčka in vsakič ko se oglasi, pridno kupit kilo pomaranč in vsaj pol kile limon… bo penicilin boljši! potem pridno vse zložiš v kak oddaljen kot shrambe, pot pretezo soživečemu, da bomo jutri zjutraj pa đusal… bomo zdravi

jea rajt!