glh za glih še živa…

Ojla sonetašice in sonetaši…

Kako smo kaj?
A ste vi tut tok pridni in delavni in pridni in delavni, k j’st? (Blink blink in lesket v očeh…)

Se moram konč’n mal oglasit in pojasnit tale kompletni mrk!!!

k mi je dans Evaristo že ne vem kolkič poslal mejl, da, a rabim umetno dihanje, al infuzijo, al pa kr transfuzijo, al kaj…, k me ni ne na tango ne na blog ne n’kamr…
čist se je zasekiru, da sm kako neumnost naredila, kje zahaklala kakega frajerja, zanosila in se odselila na deželo, al pa kej…

nč bat, nisem še klonila kakim srčnim muham… še varujem prapor samotarskega staža!!!

sam nism nč pisala, k enostavno ni blo n’č žlahtnega, n’č pregrešnega, n’č bizarnega, vem pa, da vas zanimajo samo bakanalije in pizdarije…

ampak člov’k se, verjem’te, tud teh pizdarij in bakanalij slej ko prej prenaje…

vse povsod iste face…
vse povsod iste teme…

da se celo prekaljene mačke na koncu najedo ekscesov in večne hoje po robu…
…in igre na srečo, al bo al ne bo ta mesec za račune…
…in večnega ‘kviskota’ za frende, k so me vabili zvečer na drinko, jest pa večno prlimana na ekran…

in tako sem si, utrujena od divjega lajfa, izžeta od pretiranega dela v laboratorijih arhitekture, zaželela mal dobrih starih toplic… rehabilitacije… počitka…
aaaahhh…
sploh glede na to, da letos nisem imela niti dneva dopusta!!!

in sem zamenjala službo !!!

izi, a ne?

že spet, boste rek’l…!
sej vem! jest menjam službe tko, k eni menjate spodnje gate…

ampak taka sm, trmasta in sam še bolj trmasta…
ampak celo najbolj trmasti enkrat nehamo rint z obbutano betico skoz zid, k nam na koncu res zmanka že vseh obližov in povojev in tega sranja, in nas še na urgenci za ta najbolj trmaste nočjo več flikat…

in zato s’m zdej končno potegnila križ kraž čez vse butične ljubljanske arhitekturne biroje, v katerih sem na bednih avtorskih pogodbah pustila osem delovnih let, za katere pa ni nikjer zapisanega delovnega dne… mladost je norost, tko pač je…

in sem si, zmahana in tik pred živčnim kolapsom, omislila en tak dopust…
redno službo…
v kateri imam čisto svoje delovno mesto, pa čisto svoj telefon, pa kar dva čisto svoja super duper ekrana… D V A !!! Sebo, tole pa morš prznat da je ena nula zame…

aahhh…
redna plača…
pa plačana bolniška…
PA DOPUST, KARKOLI ŽE TO JE !!!!

SEJ VAM POVEM, TA PRAVA TAJSKA MASAŽA!!! Z OLJČKI SEVEDA… mmmm, gruvi…

ja, ja, vsi k me poznate, itaq da sam čakate, v katerem grmu zdej zajc čaka, da skoč’ ven in poje lisico…

no, moja basen resda uključuje tud lisice in medvede in zajce, in trike takšne in drugačne,
ker po ta novem jaz, pregovorna mačka zaspanka, vstajam ob pol sedmih zjutrej!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
In ob pol osmih že pridno sedim na sestankih in delam ultra pomembne zapiske…

ČIZ ZARES, MAJKE MI!!!

in če ne bi doživela sama, ne bi verjela sploh!
In ljudje božji, takrat je ful folka že budnih! Takrat vse že miga in pridno cente služi !!! Čist sm šokirana…

Tko da…
Nočni lajf, težko mentalne žure, preplesane noči, cifre nepoznanih frajerjev, škatljice (ŠKATLE) ketonalov za ozdravljanje mačkov…, sem zamenjala z dobro staro turško kavo, ki zadiši v našem Buržujskem gradu vsako jutro ob natanko 6:45!

TINKkkk…

In folk, moja lastna mama mi ne verjame!
Pravi, da to enostavno ni možno…

Sebo, modri cimer, se muza in na stran pihne: “Poetka, kolkr te poznam, tole nau dolg trajal…”

Metka, moj navihani škratek samo skomigne z rameni in iz dobre stare politične vzgoje raje molči…

Moje babe so mi pa obljubile, da me bodo hodile ugrabljat, preden mi ob rednem urniku začnejo plesnet možgani…

tko da…

zdej se mal borim z dejstvom, da se baje da ob 6.30 vstat vsako jutro…
in da se baje tako da zdržat leta…
bomo videli…

začela bom investirat v kake delnice plantaže kave, pa bo…. če sem jo do sedaj spila sam litrček, jo bom pa zdej ene dva… pa bo, a ne…

za enkrat je to ena čist simpatična igr’ca…
in jest se z’looo rada igram… prrrr…

ostante pokonc in ne ga spat!

Poetka

facebook…

Ola narod, kako smo kaj? pridno vsak dan nabiramo na kupček za penzijo? Pridni, pridni, tako se dela, Tito bi bil ponosen na vas!

Ljudje, zakaj mi ni nihče že pred meseci povedal, da obstaja ena d’bestična internet zadeva, k se ji reče Facebook?

ok, povedano drugače: Sebo mi je že messeeeeceee nazaj poslal link, nej se učlanim, pa sem to nonšalantno ignorirala, češ da internet-datinga se mi pa res ni treba it!!!!!!
Ker nisem ne obupana, ne nesrečno samska!
V bistvu mi tale samski staž že tako nesramno odgovarja, da ga niti po pomoti ne bi zamenjala za kak beden ljubezenski fijasko…
Kar bi kaka platonska shizofrenija za kakšnim plečatim američanom nekje iz Oregona definitivno bila!
In sem elegantno, kljubovalno vihala nos!!!
Verjemte, to znam zelooo dobr!

In pol smo zadnjič imeli tiste deževne dni…Tisto poplavo…

Na dan sem potegnila tisto obvezno jesensko čtivo: Janez Jalen: Bobri…
Zunaj je lilo kot pr’ norcih, jaz sem po potopljeni Ljubljani spremljala dogodivšine enga super desca, Ostrorogega Jelena… Jao jao…
Naša hiša se je iz ure v uro bolj spreminjala v kolišče, moja pregovorno ’sik’ domišljija je delala svoje, Ostrorogi je seveda car brez primere, in meni se je vse čedalje bolj dozdevalo, da je vse kot v filmu…

romeo i julija…

ahoooj…

za vse tiste, ki ob večerih ne mor’te v gledališče… mal dobrega starega teatra v seveda ‘ever-green’, Šejkspir, super-duper maniri…

ker ga ni čez romantiko!
sploh če Romea igra nadobudni bosanac!

opomba!
ni za otroke pod 6 leti, vsi ostali pa seveda vemo, o čemu beseda teče…

NO PA POGLEJMO MAL DOBRE STARE POCUKRANE ROMANTIKE… A-LA BOSNIAN !
(Zavjesa se dize, radnja fabule nedje oko Bosanske Dubice)

ROMEO : (polupijan ispod njenog prozora)
Hajd’ bona silazi, ne pravi se luda!
JULIJA: (pospana, bezvoljna, nikakva)
Ako ti moj stari sidje ostačeš bez muda
ROMEO: Nešto mi se, o prohtjelo baš
ove prekrasne noći da mi je daš

JULIJA: Tvoj mač bih žarko osjetiti htjela
al’ večeras oca m’ ne bih smjela.
ROMEO: Skratiču za glavu svakog’ nek se zna
ko te bude im’o prije nego ja.
JULIJA : Romeo, Romeo daj jednom shvati
samo sam je tebi spremna dati
ROMEO: Dobro, da ne bih mor’o tudje glave sjeć’
ovog puta vjerovaču ti na riječ
JULIJA: Hajd’ sad kuči jebo ti sve
joj vid’ kolko je sati! Hajd’ čuvaj se!

Xequtifz…

pozdrav, pozdrav!

da vam napišem besedico ali dve, k glih sonce zahaja in k lenobna mačka, kakršna sem, ravno zadovoljna predem na balkonu… hvala kolonizaciji in preseljevanju narodov, zato da lahko obstaja Halo Kitajc… ki na dom prinese dobro kislo pekočo juhico, takrat ko utrujena mačka to potrebuje…

mal hudo utrujena… mal pošteno crknjena…. ampak je blo dobr… itaq!

tokrat smo ga namreč Xequtifz-i mahnili na obalo in smo v petek mal razvili svoj disco-funk na Belvederu… Je bil žur za Izola Boat Show… Pa smo šli narest to, kar dobr znamo: en pošten disco žur…

Sicer takoj na začetku ni delovalo obetavno… Ko sem vsa ozaljšana in naspidirana, glamurozno prilebdela na sceno, se je od vse povsod razlegal tuc-tuc… Težek techno… No, kaj čmo, vse je lahko izziv, pa tko tudi kako zategnjene tehničarje pripravit do tega, da se mal vživijo v črnce tam s sredine sedemdesetih… Če je Michaelu Jacksonu uspelo iz črnca narest belca, pol ni vrag, da se ne bi dal tudi obratno!

In smo štartal-e….

Za vse tiste, ki nas še niste doživeli(-le, drage dame, seveda) v živo, prilagam eno fotko nas bejbik… Mora bit kar strupena scena, da takole vidiš štiri bejbe na odru, k ga vsaka gruva po svoje, vsaka v čisto svojem štosu, ampak k se začnejo vajbi muzike razlegat, pa vse zažgolimo v en glas! (sej vem, sem ena skromna deklica, sej vem )

Ne bom razlagala katera na fotki je Neža, katera Jadranka in katera Petra, in sploh pa itak da ne, katera je moja dolgolasa skromnost… Prid’te nas enkrat počekirat v živo!

Sebo was here…

J A !!!!
NAŠ SEBO JE BIL ZA TRENUTEK, ZA KRATEK HIP, SPET NA NAŠI RODNI GRUDI !!!!

Na svoji svetovni turneji se je za dan in pol ustavil doma!

Ravnotoliko, da je tale najin razmahan flet prežarčil s svojo dobro karmo; ravnotoliko, da je opral in na novo steriliziral vsebino svoje potovalne malhe; ravnotoliko, da se je očedil in nadišavil, in ravnotoliko, da bo v najinem kvartirju še kak teden dišalo po moški prezenci…

tko za filing…
da ne bo pomote, kdo je v tej hiši gazda, a ne…

Naj vam pri tem izdam, da je zdrav, da sije z neko posebno avreolo uspešnega, mladega, jako sposobnega samca, ki uživa vsak nano trenutek svojega lajfa…

In da se nikomur in predvsem nobeni ne pusti motit !

Potovanje mu je dobro delo, meditacije ob harfah so ga utrdile, da je sedaj še bolj klen, še bolj desc in še bolj avejl’bl…
Dame… Sebo še kar voli…

Se je pa pred kakimi dvemi tedni, ravno ko je mehko zagrizel v svež, omamno dišeč bio hamburger s sojinim polpetom, ob pogledu na zelo stasite LA košute zamislil sam na sabo…

(Jutranji zvončki so zajebana stvar, ti ne pustijo da bi živel v nemar in ti pridno zvonijo na vest, kaj čmo…)

“Ne morem samo lepo razvitih ameriških košut preganjat… Ni fer do sramežljivih evropskih ovčic…”

In jo je podurhal nazaj v Evropo, natančneje v zibel evropske duše: v Švabijo!
Da je vsaj malo uravnotežil zahod in vzhod, novo s starim, ‘diet-bio hamburger& diet coce’ s ‘tradicionalnimi klobasicami in pivom’… Kaj čmo, navada je železna srajca!

In je pocrklal svoje neskončno plave učke še s Helgami in Ingami in radovedno oprezal izza katerega grmička bo skočila Heidi, njegova najljubša…

Pa jo je Heidi baje že lani septembra popihala z enim Halidom v Bosno…
Ji je bilo v Švabiji že čist tu mač hladno, Halid ji je pa obljubil palme in peščene plaže…
Kako je pa reva uboga mogla vedet, da Bosna ni v tropih…

Tako da se je našemu dragemu Sebotu utrnila solza, ko je slišal Heidino zgodbo, sploh ker je baje poslala kartico iz predmestja Tuzle, da je dete ful pridno in da niti ni tolk težko pečt tiste bureke, sam da se ji po zelju in dedu toži… Ampak da so okoli hribi in da je vsaj malo tako kot doma…

Kaj čmo, ljudje obračamo, potem pa kvantna fizika obrne!

In ker ni bilo Heidi, je prišel za dan in pol domov…

Sedel je na balkon… iz žepa potegnil tisti famozni ‘never-ending’ paket čikov…
in prižgal enega s tisto ‘copyright-by Sebo-Style’-om… Prav počasi je potegnil dim in pogled njegovih neskončno plavih oči je pobožal domače smreke na drugi strani ceste…

“Veš Poetka, ampak tale balkon je pa še vedno tale balkon…”
(karkoli je že želel modrega povedat s tem!)

AVE!

tango… ahhh…

A zakaj sem zbolela? Thja, vsak divji lajf slejkoprej izstavi svoj račun…
In naj začnem z najbolj nedolžnim grehom: tangom…
Bilo je kak teden, dva nazaj, v prvem tednu mojega letošnjega dopusta… Ahhhh…
Torej tango…
Še dobro, da se je naš najboljši Salsa/Tango DJ Evaristo že navadil preslišat moj:
«Ej, sori, stari, dans ne morem it, nimam cajta…«,
in mi zdej lepo po balkansko samo določi koordinate:
»Lej, Poetka, jest bom ob šestih pred tvojo hišo in gremo plesat v Trst… Zdej je še poletje in lahko zunaj plešemo… »
»Ja, ampak jest bi morala še eno kopalnico do konca zrisat…«
»Sej se mi boš lahko kasnej zahvalila na blogu…«
»Nee, ampak jaz bi res morala dans zvečer še mal risat…«
»Kaj pa če dobiš še en sprehod po Trstu, pa en ta pravi italijanski kapučino?«

Seveda, sem bila ob pol sedmih lepo v avtu, s čeveljci in vso potrebno kramo…
It plesat tango pač ni isto kot iti na pivo… Se je treba malo pofrizirat…

Ta druženja ob tangu (mi, ki smo ‘in’ in temu primerno važni in pomembni jim pravimo ‘Milonge’), potegnejo iz nas najbolj nečimerno človeško plat!

Moški so lepo urejeni, pogvantani in sploh-in-oh, kot da so uleteli iz ČB holivudskih muvijev… Zlooo stajliš!

Ženske pa… Ahhh… Ja, ženske moramo pa sploh pretiravat in se vsakič, če se le da, zrihtat k da gremo v Cankarjev dom na podelitev Prešernovih nagrad… In me smo sevede vsakič spedenane za na oder!

Ampak nekaj čarobnega je v tem, ko tam vsi pridno igramo svoje vloge!
Moški so res galantni moški, stojijo ob straneh in se naslanjajo na kak vogal ali stol (vogalov hitr zmanjka) in fleširajo po nas ženskah, ki, graciozne, ah, glamurozne košute, kakršne smo, elegantno prekrižanih nog in nedolžnih pogledov sedimo po prostih stolih… Ahhhh…
Za ovenet od starinske zatohlosti, sej vem, ampak mi se to gremo…

bolna…

bolnaaaaa…

in grdo gledam s tistim učkom, ki mu uspe vsake toliko pošpegat izpod kovtra…

pa ni nič pametnega za videt, tko da je postelno kraljestvo zakon!

in kva vse se da pretuhtat, preanalizirat, degradirat na prafaktorje, ko je človek bolan… veste, moški, nam ženskam v resnici nikoli ni dolgčas, ko smo same s sabo… imamo vedno zadost ‘data-mining-a’ na voljo…
(Sebo, a s’ kej ponosen name, lej kolk sem se lepo nalezla tudi tvoje računalniške spike, jao jao, ena sama kontaminacija je v tem fletu… )

tko da… grdo gledam, ampak ni dolgčas… še posebej če si človek nočno omarico založi z obveznim čtivom za tiste obupne dneve prisilne bolniške:

-Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra (again! ker za to knjigo ne moreš nikdar zares trdit, da si jo celo doumel)

- Herman Hesse:Umetnost brezdelja (ker morate priznat, da je Hesse car in da če že ne morem na eno kavo z njim in mal podebatirat o svetu in vsem, ga je tako lepo brat kako razpreda o vsem živem… in neživem)

-Tagore: Dom in svet (ker ima tisto senzibilnost, ki jo lahko dandanes z lupo iščeš pri ljudeh)

-Miller: Kolos iz Maroussija (ker letos nisem bila na dopustu, ‘grrrrrrr’, in ker Henry s tako pronicljivostjo opisuje človeške like in ker me vedno znova fascinira, kaj vse ta model opazi na ljudeh! Svaka čast!)

tko da…

ko še s ta drugim učkom pokukam na plano, opišem kako novo dogodivščino, jih je bilo spet nekaj!

do takrat pa…

ostante zdravi in sijoči,

ačih!

bizarka…

B’r dan…
no, v bistvu že bolj b’r večeer…

kako smo kaj? Jaz super, hvala k ste vprašal, smo včeri dokončno končal projekt in ga zvesti naši arhitekturni shizofreniji, lepo zapakirali v bleščeče črne mape… Ahhh…
in pol smo se ga, koncu projekta primerno kvalitetno zapili in ljudje moji, dejte vi men povedat, kaj se je zgodilo z zunanjim svetom !!!!
T’kole priden človek mal, za mesec, dva, šprica socialno sceno tele naše Bele Ljubljane, pol pa gre na težko zasluženo pijančevanje IN SE MU DOGAJAJO SAME BIZARNOSTI !!!!!!!!

Da me ima, da bi kar takoj spet poniknila nazaj v očitno bolj varen svet deloholizma !!!
Ampak pejmo lepo po vrsti!

To že veste, da smo zdej par tednov v službi fural eno deloholično stavo: kdo bo prej omagal, šefi al delavci… in smo vsi zlo resno vzel to igro in smo res z zobmi zagrizl in do konca ni blo jasno, kdo bo zmagal… Bolj ko smo delal in manj ko smo spal, bolj smo delavke prej hodile v službo in kasneje hodile dam prespat… Svaka čast, babe moje, pa smo jih! In za nagrado, ker nobena ni ne obležala, ne omagala, smo se takoj prvo svobodno sekundo častile eno pijančevansko rundo po Ljubljani… Ni blo kej… Smo si dale častno! In smo šle…
Najprej nas je seveda pot gnala na Trnfest… Glede na to, da smo pršle direkt z biroja, ob enih ponoč, smo rahlo zamudle koncert, ampak n’č bat, so pa ostali bizarneži na sceni in nas poskušali prepričat, da so bolj obskurni kot me, ki zadnje tedne živimo samo še za en arhitekturni projekt v eni izmed oddaljenih, zabačenih slovenskih vukojeb*…
(naj na tej točki omenim, da smo bile vse neprespane, crknjene, prešvicane, smrdljive, praktično v trenerkah, ker ko enkrat kompletno padeš v film:delo-samo domov za pet urc spat-spet nazaj delat, mal zgubiš voljo in energijo, da bi spal še kako urco manj in se mal popedencal… Sori tipčki, vem da nas maste radi upicanjene in dehteče, ampak sej vsi vemo da ‘lajf sucks’…)
In pazi zdej ta uvodni stavek za spoznavanje:
- “Ej, bejbe, čau… A ma kera od vas cifro od kake vaše 100-kilske frendice, k bi mela novga laver-boja…?”

(… ???… Okej… Sej za začetek večera ni blo švoh… Smo tud že bolj bizarne uvodne konstrukte slišal…)
- “Mogoče… “
- “Ampak mora bit taka…res špehnata…”

mi cerida hermana…

dans ma moja Nikita rojstni dan !!!

V s e n a j n a a a j ! ! !

itak, da ti želim da se ti izpolni vse, kar si želiš, naglas in potihem…

naj bo tale letnica nepozabna

ljubo doma…

ah…

brca v vhodna vrata (ker se samo še tako zaprejo) in Schwarzijev manever, kako vse dnevno orožje v enem šusu zalučat na predpisana mesta in tisti znani ponarodeli stavek: “ljubo doma kdor ga ima…”

ahhhhh….

nej sej res ne bom več razpredala o težkem delu v rudnikih proletarijata, ampak bi danes raje razpredala o tistem res fajn filingu, ko se zmozgan vendarle privlečeš domov… in se spomniš, da cimra ni doma… da ga tudi ne bo doma naslednji mesec in pol in… (Sebo iz želje po najinem socimerstvu vsaj še za prezimovanje zime, ki vsak čas prihaja, pliz nehi brat naslednje stavke!!!!! )

tko da, dragi moji, uradno je rezidenca v Buržuj gradu naše Bele prestolnice, vsaj za naslednji mesec in pol godna za žure, norenja, se pravi druženja takšna in drugačna, ker če se ne začnem po hitrem postopku resno socializirat, sem na dobri poti, da razvijem kako kvalitetno shizofrenijo…

ja, cimra-cimeta smo strpal na avijon in odfrčal je v LA. Ja, prav ste prebral: v LA!

Vem, da sem se zadnji mesec bolj slab oglašala,… OK, kompletno sem mrknila z žičnate scene, ampak vmes, ljudje dragi, se je blaaaazno dogajalo!Vsaj našemu Sebastjanu!
Pa nej še kdo reče, da Madam Poeta ne obvlada svoje obrti HA!

Bejbike so ga obletavale z leve in z desne, da jumbo plakati pol sploh niso bili potrebni in zdej je cime v LA-ju… Meni nič, tebi nič, mu je mejl poslala ena bejba, če je za en čaj, pa sta posrebala ene kamilce tamle na balkončku… in…

in včer smo strpal našga Sebota na avijon!

Ker ljudje božji, jest ne vem, al so tej bejbi kamilce slab naredile, al pa dejansko obstaja neko žensko bitje, ki je še bolj certificirano premaknjena kot jaz…
V glavnem: našmu Playboyu Sebotu ni dala več miru in sej ne, da Sebota kej podcenjujem, ne kje…,
res je kerlc in pol, tak ta-prav, klen slovanski mož, ampak kamilce na napačni bejbi so očitno tud za Slovanske može ‘tu-mač’…

In smo Sebu na netu hitr poiskali en rehabilitacijski-spa-sanatorij, takega, v katerem ob petih zjutraj vstajajo na tibetanske zvončke in potem gredo vsi skupaj meditirat na zvok jutranje rose…

potem se okrog devetih zjutrej premaknejo v cvetni gaj, kjer se cel dan trudijo ostat v upočasnjenem dihanju ob zvokih harfe…

balkon, izica in nočni čaj za dva…

o žijo…

kako ste kaj?

o sm vesela ful, da ste tok fajn, in vsi lepo poletno razpoloženi in vsi poletno zapečeni, k original čevapčiči, lepo z vseh strani, lepo res…! ne pa tko k mi, amaterji, k sam vsake tolk pristavimo svojo preperelo belo kožo soncu, tko na hitr, med polurnim odmorom za kavo in pol rdeč k rak prištorklaš nazaj v biro in se pol še dva dni kolneš, k se tuširaš, k maš tak lep T-shirt natetoviran na kožo… sej vem, amatersko zares…

in lepo vas je vidt tok na ulicah, ko me z večerom mal spustijo na zrak, no, mene in arhitekturne sotrpinke, da ne pozab’mo čist, kako približn vonja kisik…( čeprav se človk tok hitr navad… tud na sranje, da še mal, pa se bom zmrdovala nad svežo alpsko sapo!, ja, tko je…)

Res ljudje, svaka čast Japoncem, da zmorejo dan za dnem, leto za letom takle dvanajst urni tempo, jest ga zdej furam en mesec, pa sem že čist dozorela za eno kvalitetno rehabilitacijo spa… jacuzzi… lohk pa tud psihiatrija, sam da se mi mal urnik popestri

Ker, ko pogledam z večerom na plano, vas vidim vse bronzane, lepe, prelestne, kako minglate s turisti, da se pol me s sodelavkami k ene bledične, rahitične sence odvlečemo nekam v Staro na en večerni pir pred spanjem, in verjemte, en pirček ob takem ‘lajf stajlu’ rata bolš k topel mlek pred spanjem!
Spiješ en pirček in mal pošinfaš lajf in trenutno arhitekturno stanje, mal počekiraš objete, nasmejane turiste, pluneš na stran, ko ne gledajo, ker drugač resno reskiraš sladkorno ob pogledu na počitniško navdušeno radostjo, ki veje iz latinosov, ki so zavojevali Belo našo Lublano, in ko zajčki operejo zobke, si ti tko k petletniki, prav tako zrel samo še za v postlo

Ja,… take mamo… če bi mi kdo v času, ko je bila moja pubertetniška kariera na vrhuncu, rekel, da me bo nekoč dokrajčil že en pirček, bi ga definitivno izzvala na dvoboj… zdej se pa lepo usedem na balkonček, preverim če so še zmer vse zvezde na ta pravem mestu in že me več ni…

Dinamičen lajf, ni kaj!

veš Poeta svoj dolg…

delam…

delam ful !!!

za vse tiste, ki ste organizirali ’srč-end-reskju-mišn’ in poslali v Rožno zagorele specijalce s polnimi košarami babičinih dobrot, javno naznanjam, da še diham, še migam, sam na nekih drugih frekvencah… cenim ful vse dobronamerne podvige reševanja moje pregorele rudarske duše, oblubm, da vas vse poimensko omenim v memoarih!

POETKA MA VAS RADA ! 

in za vse ostale, ki se sprašujete, kam je v poletni vročini evaporirala Poeta… n’č bat, ni me Vito-Tito ugrabu, sam življenje je bilo prelepo samo po sebi…

Sej veste, glasbena kariera je v vzponu, trenutno ne vem, za katero svetsko založbo bi podpisala za snemanje, moje utrjene ženske očke so se sladkale s pogledi na klene mladce z leve in z desne, Sebo je kako pašto častil, ma… , vam povem, življenje je bilo prelepo, pa sem ga morala mal zasolit! Z eno tlačansko rundo v rudnikih arhitekture, s po dvanajst urnim delavnikom, tko da zdej, k so me spet nazaj na sonce spustil, mal razmišlam, da sm ga kikslna…

se je pa med tem svašta dogajalo v mojih možganskih predelih, štorije pestre in smešne in ublubm, da bom zdej vsak večer pisala zgodbice za lahko noč…

pa vmes sm gledala Slovenske Melodije morja in sonca, po profesionalni dolžnosti seveda , in sem od hude zgroženosti takoj sedla za svoj mali voki-toki in napisala besedilo za Mihatov komad… (Miha, you the man!) komad bo rokersko-funki balada, in če bo arhitekturni rudnik dal, se bo komad že letošnjo jesen rolal na… Nekje pač! Ker to je pa tuu mač, da človek z IQjem več kot številko noge nima nič pametnega skor za poslušat na slo glasbeni sceni! Hvala Bogu za Dan Dje, k če ne bi blo skor bolš v rudnikih ostat…

tko da… migamo, delamo, itak se pa od dans naprej gledamo na Trn festu in se mal podružimo in kakega spijemo… Vi me kr pocukite za rokav, pa nč bat, ne boste me zgrešil, jest sm res una z rdečimi, podplutimi očkami… Sam še ušeska zrastejo do konca, pa bom tak kepast, krotek angora zajček…

Naj živi rudarska kultura!

narodnjaci…

tale je danes priromala na moj mejl, žal ne vem avtorja, da bi mu javno poljubila stopala v znak navdušenja in zahvale, tko da tud ne vem, komu gredo copyrights pa to, ampak… je pa dobr!

Uživi’te!

Sebo, jest bi kavo pliiiz… Ker drgač:

Ah, dans očitno planeti ne mežikajo pravilno v mojo smer, neki sm se tud njim očitno zamerla, k se mi je že navsezgodi zjutri zgodilo bizarno srečanje s tretjo vrsto.
Poslušte to:
Kot že rečeno: Veliki Apolon Sebo štrajka in ne kuha več svojega famoznega jutranjega kafeta, ker ‘najina’ jutra prespi, obkrožen s sirenami in plodnimi nimfami in sej ne, da mu jih ne privoščim…

Samo, človek se navadi in je potem cela procedura, kako v eno uro in pol jutranjega babjega rihtanja in lišpanja za v službo, ukomponirat še desetminutni ritual kuhanja kave… K sej ne rečm, da se ne da… vse v življenju je lahko izziv, tudi kuhanje kave med obveznim jutranjim lakiranjem nohtov… Vem, radi nas imate lepe in urejene in me smo ponižno sprejele to igro… In bom znala še kafetkalnico nekam ukomponirat… Enkrat!

Ampak dans še ne in zato sem se pred jobom v mestu ustavla še na enem jutranjem kafetku… v svoji itak omiljeni pražarni kave, kjer smo vsi na ti in se samo spogledamo in že dobim s kavo še jutranjo dozo neumnosti in smeha…

Ah ja, tale moja reinkarnacija…

Ja ja… evo mene… počakte, da sam še svojo kangljico čaja zalijem z mlekom in se lepo usidram na svoj oblazinjen teritorij, pa kujci dobite sveže ap-dejte z našega lokalnega plodišča…

Samo dans sem bolj počasna… me je na bicikl vožnji domov skor zbil avto, kar ne bi blo nič novga, ker tale ‘Skor zbil’ se mi na mojih raketnih odisejadah dogaja ‘Skor’ vsak dan, ampak dans bi me skor zbil moj lastni cimer (!!!)
DDDDD!!!!??????

In to pa je dejanje, s katerim se težko sprijaznim…
Sej zdej diham, diham, še mal diham… Ampak…

Mislm, a vi kej veste, česar jest ne?
A sm spet kej spregledala?
A nisem žrtvovala svojih dragocenih trenutkov, da mu nesebično poiščem ‘the-one-and-only’ življensko tigrico?

K… Mene! Svojo edino ilegalno sotrpinko v kupčkanju denarja za najemnino… Mene, svojo jedino in edino pravo žensko v svojem sposojenem kvartirju, svojo…

Ah, kaj bi… Pustmo…Dobrota je s’rota…
In pol je treba to s’roto še povozit…