Naj ostane… naj se še enkrat vrnejo, nej se vse še enkrat ponovi, vse od začetka, naj še traja in še in še in še spet…
Polzenje videoprojekcije po odru, po skoraj negibnih figurah glasbenikov… medtem ko je v vseh nas vrelo… če sem pogledala na levo, če sem se ozrla na desno, vse okrog mene so telesa migala, se pozibavala, se zvijala… od preprostega užitka, od sreče!
Že dolgo, res dooolgo ni bilo v Križankah koncerta, ki bi nas tako spodnesel, kot včerajšnji Gotan Project… Projekt Tango…
Z Metko sva se ves čas budili s sunki komolcev v rebra: »Ne, bejbi, ne sanjaš, ta dva modela res zgledata tolk stara k najina fotra, če ne še več, pa lej kolk ga gruvata…« In sva migale dalje, kot v najlepših sanjah na kakem elektro partiju, pa spoh ni bilo treba ne v Pulo, niti v Gavijolo, niti v sanje… Sanje so prišle v Križanke!
Vibriranje basov v želodcu in pogled na oder, ki je dajal filing, da sem na kaki gledališki predstavi… Vsi odeti v belo… Kot na poroki… na poroki med užitkom in estetiko… na poroki med preteklostjo in prihodnostjo, na poroki med ljubeznijo in temno strastjo.
