blazno pametno o novinarjih…

(prepis iz črne knjižice, ki je zapis vsega, kar je, in nadaljevanje prejšnjega posta…)

“Ti, fajn intervju se ti ne zdi?” reče Sebo, modri Buda, in pihne oblak cigaretnega dima v že tako onesnaženi ljubljanski zrak…

“Ja, fajn ja, sam tega novinarja bi pa poslala v osnovno šole etike in novinarskega kodeksa…” zasikam, vidno naježena, pa še Sebotov dim vleče v mojo smer.

“Zakaj, men se je pa dečko zdel prav fajn in korekten… Si želim, da bi tudi mi tle imel novinarja, k bi imel tolk jajc, da bi si upal naše politike takole napadat!” nadaljuje Sebo.

“Ma, ne ti men korekten… Ne morš se v zadnjih petih minutah lotit najtežjih vprašanj in ga pol v senzacionalističnem duhu poskušat sesut!” in mu namenim grd, nasršen pogled izpod čela, to pač znam!

“Zakaj pa ne? Fant hoče v politiko, zato se mora navadit. Sploh pa, če bi to preživel, bi dobil šanso, pa je pač ni, škoda zanga… Gremo naprej.” in je šel še en cigaretni val topli gredi v objem in kot zaklet se njegovi blond kodri danes še prav posebej svetijo v nedeljskem soncu.
(moram mal pošnofat po kopalnici, od česa nek se Sebo danes cel tok sveti…?)

N’č bat… nismo še prodal ruterja!

N’č bat… nismo še prodal ruterja! Nihče ga očitno noče, Sebo je pa odkril, kako me nej zvleče od mašine na balkon, na kako dobro debatko…
Kaj čmo, vsaka živalca na nekaj trza in tudi jaz sem šibka pod kožuščkom…

Me pa čudi, da nihče ne mara rutarja, al ste vsi taki puristi, da ga hočete direkt iz štacune prnest, še smrdečega po plastiki in odetega v celofan, al pa se je napletla kaka mednarodna zarota, ker sem na svoj privat mejl dobila naslednje sporočilo:
“Ne nehaj pisat bloga, je fajn in se vsako jutro smejim, ko preberem kaj se ti dogaja po glavi. Nisem vedu. Piš! Na začetku se mi ni dalo brat, ker imaš zelo dolge tekste, potem se pa človek navadi in postanejo fajn. Če pa ne napišeš nič novega, grem še enkrat prebrat kakšno staro stvar, da bom dojel, kaj si misliš o nas, ‘alfa samcih’. Ker priznaj si že enkrat, da drugih nočeš. Še več piši in obljubim da bom vse prebral ob jutranji kavi.”

ok. tenx. bom!

here’s looking at you kiddo…

“Potrebujemo le eno minuto,
da opazimo posebno osebo,
eno uro, da jo spoštujemo
in celo življenje,
da jo pozabimo.”

Charlie Chaplin

 

 

 

ps.: ja, ja, sončki moji, kar nekej vas je, ki mi še vedno neprestano brlite v glavi

…

“če igramo igro ali ne,
svet jo kljub temu igra z nami.

Ne glede na to,
kaj naredimo oziroma česa se vzdržimo,
naš umik ne spremeni ničesar.”

 

Gunther Anders, 1956