Ojla sonetašice in sonetaši…
Kako smo kaj? 
A ste vi tut tok pridni in delavni in pridni in delavni, k j’st? (Blink blink in lesket v očeh…)
Se moram konč’n mal oglasit in pojasnit tale kompletni mrk!!!
k mi je dans Evaristo že ne vem kolkič poslal mejl, da, a rabim umetno dihanje, al infuzijo, al pa kr transfuzijo, al kaj…, k me ni ne na tango ne na blog ne n’kamr…
čist se je zasekiru, da sm kako neumnost naredila, kje zahaklala kakega frajerja, zanosila in se odselila na deželo, al pa kej…
nč bat, nisem še klonila kakim srčnim muham… še varujem prapor samotarskega staža!!!
sam nism nč pisala, k enostavno ni blo n’č žlahtnega, n’č pregrešnega, n’č bizarnega, vem pa, da vas zanimajo samo bakanalije in pizdarije…
ampak člov’k se, verjem’te, tud teh pizdarij in bakanalij slej ko prej prenaje…
vse povsod iste face…
vse povsod iste teme…
da se celo prekaljene mačke na koncu najedo ekscesov in večne hoje po robu…
…in igre na srečo, al bo al ne bo ta mesec za račune…
…in večnega ‘kviskota’ za frende, k so me vabili zvečer na drinko, jest pa večno prlimana na ekran…
in tako sem si, utrujena od divjega lajfa, izžeta od pretiranega dela v laboratorijih arhitekture, zaželela mal dobrih starih toplic… rehabilitacije… počitka…
aaaahhh…
sploh glede na to, da letos nisem imela niti dneva dopusta!!!
in sem zamenjala službo !!!
izi, a ne?
že spet, boste rek’l…!
sej vem! jest menjam službe tko, k eni menjate spodnje gate…
ampak taka sm, trmasta in sam še bolj trmasta…
ampak celo najbolj trmasti enkrat nehamo rint z obbutano betico skoz zid, k nam na koncu res zmanka že vseh obližov in povojev in tega sranja, in nas še na urgenci za ta najbolj trmaste nočjo več flikat…
in zato s’m zdej končno potegnila križ kraž čez vse butične ljubljanske arhitekturne biroje, v katerih sem na bednih avtorskih pogodbah pustila osem delovnih let, za katere pa ni nikjer zapisanega delovnega dne… mladost je norost, tko pač je…
in sem si, zmahana in tik pred živčnim kolapsom, omislila en tak dopust…
redno službo…
v kateri imam čisto svoje delovno mesto, pa čisto svoj telefon, pa kar dva čisto svoja super duper ekrana… D V A !!! Sebo, tole pa morš prznat da je ena nula zame… 
aahhh…
redna plača…
pa plačana bolniška…
PA DOPUST, KARKOLI ŽE TO JE !!!!
SEJ VAM POVEM, TA PRAVA TAJSKA MASAŽA!!! Z OLJČKI SEVEDA… mmmm, gruvi…
ja, ja, vsi k me poznate, itaq da sam čakate, v katerem grmu zdej zajc čaka, da skoč’ ven in poje lisico…
no, moja basen resda uključuje tud lisice in medvede in zajce, in trike takšne in drugačne,
ker po ta novem jaz, pregovorna mačka zaspanka, vstajam ob pol sedmih zjutrej!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
In ob pol osmih že pridno sedim na sestankih in delam ultra pomembne zapiske…
ČIZ ZARES, MAJKE MI!!!
in če ne bi doživela sama, ne bi verjela sploh!
In ljudje božji, takrat je ful folka že budnih! Takrat vse že miga in pridno cente služi !!! Čist sm šokirana…
Tko da…
Nočni lajf, težko mentalne žure, preplesane noči, cifre nepoznanih frajerjev, škatljice (ŠKATLE) ketonalov za ozdravljanje mačkov…, sem zamenjala z dobro staro turško kavo, ki zadiši v našem Buržujskem gradu vsako jutro ob natanko 6:45!
TINKkkk…
In folk, moja lastna mama mi ne verjame!
Pravi, da to enostavno ni možno…
Sebo, modri cimer, se muza in na stran pihne: “Poetka, kolkr te poznam, tole nau dolg trajal…”
Metka, moj navihani škratek samo skomigne z rameni in iz dobre stare politične vzgoje raje molči…
Moje babe so mi pa obljubile, da me bodo hodile ugrabljat, preden mi ob rednem urniku začnejo plesnet možgani…
tko da…
zdej se mal borim z dejstvom, da se baje da ob 6.30 vstat vsako jutro…
in da se baje tako da zdržat leta…
bomo videli…
začela bom investirat v kake delnice plantaže kave, pa bo…. če sem jo do sedaj spila sam litrček, jo bom pa zdej ene dva… pa bo, a ne…
za enkrat je to ena čist simpatična igr’ca…
in jest se z’looo rada igram… prrrr…
ostante pokonc in ne ga spat!
Poetka
