Xequtifz…

pozdrav, pozdrav!

da vam napišem besedico ali dve, k glih sonce zahaja in k lenobna mačka, kakršna sem, ravno zadovoljna predem na balkonu… hvala kolonizaciji in preseljevanju narodov, zato da lahko obstaja Halo Kitajc… ki na dom prinese dobro kislo pekočo juhico, takrat ko utrujena mačka to potrebuje…

mal hudo utrujena… mal pošteno crknjena…. ampak je blo dobr… itaq!

tokrat smo ga namreč Xequtifz-i mahnili na obalo in smo v petek mal razvili svoj disco-funk na Belvederu… Je bil žur za Izola Boat Show… Pa smo šli narest to, kar dobr znamo: en pošten disco žur…

Sicer takoj na začetku ni delovalo obetavno… Ko sem vsa ozaljšana in naspidirana, glamurozno prilebdela na sceno, se je od vse povsod razlegal tuc-tuc… Težek techno… No, kaj čmo, vse je lahko izziv, pa tko tudi kako zategnjene tehničarje pripravit do tega, da se mal vživijo v črnce tam s sredine sedemdesetih… Če je Michaelu Jacksonu uspelo iz črnca narest belca, pol ni vrag, da se ne bi dal tudi obratno!

In smo štartal-e….

Za vse tiste, ki nas še niste doživeli(-le, drage dame, seveda) v živo, prilagam eno fotko nas bejbik… Mora bit kar strupena scena, da takole vidiš štiri bejbe na odru, k ga vsaka gruva po svoje, vsaka v čisto svojem štosu, ampak k se začnejo vajbi muzike razlegat, pa vse zažgolimo v en glas! (sej vem, sem ena skromna deklica, sej vem )

Ne bom razlagala katera na fotki je Neža, katera Jadranka in katera Petra, in sploh pa itak da ne, katera je moja dolgolasa skromnost… Prid’te nas enkrat počekirat v živo!
Ja in smo štartal… le… Folk se je zelo počasi dvigal na delovno temperaturo, sej jim ne morš zamerit, če so pa cel dan stal na obali Izolske marine in gledal kateri ima večjo (in dražjo)… Jahto seveda…
Sej veste… Jahtaši… Sem pa tja kakšen, ki ima raje lupinico na jadra… ampak predvsem jahtaši… Merjenje debeline denarnic in kdo ima ostrejši pogled…

Ah fantje, me prav zanima kako boste vaše tankerje na gola vesla poganjali, ko bo na Zemlji zmanjkalo nafte…

In smo dvigal temperaturo… Pero se je tokrat res raztegnil na kitari, Lovro je imel posebej navdahnjeno noč za svoj Sax in folk se je vidno transformiral v Travolto… Posladkal smo jih še z novim komadom in na sredi koncerta so že vidno uživali, ga muvali in gruvali…
In nas slikali…

Da smo bile res k ta huda atrakcija na odru… Sicer smo se ene počutile k pasemske mačke na razstavi, ampak pustmo detajle…

Vedno je pač hec, če je oder zimproviziran – beri, ga ni in pol špilaš na istem nivoju k stojijo poslušalci, ločijo te pa samo stojala za mikrofone in kaka dva boxa ojačevalcev… beri: nič! In potem se kak nadobuden (pošteno alkoholiziran) mladenič mal preveč opogumi in prehitro zajadra med mikrofone, v oazo ženskih dekoltejev…

In pol se punce bolj otepamo rok in nog, kot pa da bi se posvetile petju… Ampak kdo je pa še rekel, da je šov-biznis izi, a ne?

Seveda moram takoj priznat, da to počnem zaradi zavidljive stopnje nečimrnosti in samopaštva, katero sem pridno kultivirala zadnjih nekaj let…
Ljudje, ki me poznajo včasih ne verjamejo transformaciji, ki me popade, ko planem na oder… Ampak tako je… Ko štarta muzika, ko vidiš pred sabo obraze, lačne zabave, in ti nekako poseduješ možnost in način da jim to zabavo tudi omogočiš…

Lahko to postane krog kroženja ‘dam-daš’, od katerega je že marsikdo postal odvisen… Med njimi seveda tudi jaz! Ker ko pojem in vidim, kako ljudje sprejemajo naš vajb, kako se odzivajo, kako jih dvigne in zamiga… Ta njihov vajb pride nazaj k meni in mene še bolj zažge, da se lahko še bolj potrudim… In več ko daš, več dobiš…

In v petek smo dobili veliko!

Na koncu koncerta, ko je folk vpil in norel za še, in smo jih z veseljem odšpilal še nekaj, vedno začutim, da je nekej več v tem mojem petju… Da imate eni dar za ustvarjanje denarja in svaka vam čast za to, eni imamo pa kakšen drug dar…

Tko da… Eto… Take smo meli… Med jahtaši…

(Čeprav moram priznat, zato, da bom čist fer, da sem drgač težka ‘karbonska’ pi*…
Itak!
Pleh mi nikdar ni predramil srčne muskulature, ampak lepa jadrnica… Karbonska vlakna… Predvsem pa kakšen čeden skiper… Oboje postavljeno v kakšno romantiš sceno a-la Kornati…
Ahh…
pazi kader: večer, sončni zahod, bela jadrnica, ki počasi pluje med golimi otoki, jaz na premcu, zagledana v morje k je gladko kot olje… In za krmilom seveda en sexy Tarzan…
Bi dodala še kakšnega delfinčka, ampak je že tale scena zadost za resni dvig sladkorja v krvi… Kaj čmo… Take smo…
Trapaste in brezupno romatnične…)

Ampak nazaj na koncert… En fajn koncert, folk lepo ogret in razmigan, vse povsod sami sijoči obrazi… Do momenta ko smo bejbe dokončno sestopile izza mikrofonov…
Potem so gud gajz-i takoj evaporirali neznano kam, okrog nas se je pa ustvaril oblak testosteronske elekrike!

Ne vem zakaj se moškim, ki imajo v denarnici več kot 100 € zdi, da lahko kupijo cel svet… in da se lahko tako tudi obnašajo… In da če štiri glamurozne dive pojemo na stage-u, on je pa slučajno na bankomatu keš dvignu, da se zdej lahko obnaša kot da nas lahko kupi… Al nekej…

Res, ta kmetavzarska prevzetnost nakeširancev, da bom pa definitivno v žvaliment padla, če me bo častil na eno pijačo in me povabil ob treh ponoč na svojo jahto…
Kot da pr teh letih nimam za svoj koktejl in da lahko s svojimi glasbenimi tantiemi kupim kvečjemu jaz njega in njegovo jahto in še njegovga skiperja zraven! Tko!

Me ima, da bi na takih likih mal potrenirala kolk v resnici znam TaiChi…

In sploh ne razumem, od kje jim logika, da če sem stala na odru in pela, da me lahko potem, ko pridem z njega, vsi grabijo in da bi se slikal z mano in da bi mi nekej pokazal in da bi mi zdej skupi nekam šli in da…
Ojoj…

Fantje…

Ustavte jahte… Nafta stane… Sploh pa, a še niste dojel tiste Šifrerejeve življenske resnice:

‘Lepa dekleta ljubijo barabe,
lepa dekleta jim padajo v objem…
Imajo jih rade dokler so mlade,
potem gredo z nekom ki je st’r…
In pošten!’

Evo! Andrej že ve!

AVE!