J A !!!!
NAŠ SEBO JE BIL ZA TRENUTEK, ZA KRATEK HIP, SPET NA NAŠI RODNI GRUDI !!!!
Na svoji svetovni turneji se je za dan in pol ustavil doma!
Ravnotoliko, da je tale najin razmahan flet prežarčil s svojo dobro karmo; ravnotoliko, da je opral in na novo steriliziral vsebino svoje potovalne malhe; ravnotoliko, da se je očedil in nadišavil, in ravnotoliko, da bo v najinem kvartirju še kak teden dišalo po moški prezenci…
tko za filing…
da ne bo pomote, kdo je v tej hiši gazda, a ne… 
Naj vam pri tem izdam, da je zdrav, da sije z neko posebno avreolo uspešnega, mladega, jako sposobnega samca, ki uživa vsak nano trenutek svojega lajfa…
In da se nikomur in predvsem nobeni ne pusti motit !
Potovanje mu je dobro delo, meditacije ob harfah so ga utrdile, da je sedaj še bolj klen, še bolj desc in še bolj avejl’bl…
Dame… Sebo še kar voli…
Se je pa pred kakimi dvemi tedni, ravno ko je mehko zagrizel v svež, omamno dišeč bio hamburger s sojinim polpetom, ob pogledu na zelo stasite LA košute zamislil sam na sabo…
(Jutranji zvončki so zajebana stvar, ti ne pustijo da bi živel v nemar in ti pridno zvonijo na vest, kaj čmo…)
“Ne morem samo lepo razvitih ameriških košut preganjat… Ni fer do sramežljivih evropskih ovčic…”
In jo je podurhal nazaj v Evropo, natančneje v zibel evropske duše: v Švabijo!
Da je vsaj malo uravnotežil zahod in vzhod, novo s starim, ‘diet-bio hamburger& diet coce’ s ‘tradicionalnimi klobasicami in pivom’… Kaj čmo, navada je železna srajca!
In je pocrklal svoje neskončno plave učke še s Helgami in Ingami in radovedno oprezal izza katerega grmička bo skočila Heidi, njegova najljubša…
Pa jo je Heidi baje že lani septembra popihala z enim Halidom v Bosno…
Ji je bilo v Švabiji že čist tu mač hladno, Halid ji je pa obljubil palme in peščene plaže…
Kako je pa reva uboga mogla vedet, da Bosna ni v tropih…
Tako da se je našemu dragemu Sebotu utrnila solza, ko je slišal Heidino zgodbo, sploh ker je baje poslala kartico iz predmestja Tuzle, da je dete ful pridno in da niti ni tolk težko pečt tiste bureke, sam da se ji po zelju in dedu toži… Ampak da so okoli hribi in da je vsaj malo tako kot doma…
Kaj čmo, ljudje obračamo, potem pa kvantna fizika obrne!
In ker ni bilo Heidi, je prišel za dan in pol domov…
Sedel je na balkon… iz žepa potegnil tisti famozni ‘never-ending’ paket čikov…
in prižgal enega s tisto ‘copyright-by Sebo-Style’-om… Prav počasi je potegnil dim in pogled njegovih neskončno plavih oči je pobožal domače smreke na drugi strani ceste…
“Veš Poetka, ampak tale balkon je pa še vedno tale balkon…”
(karkoli je že želel modrega povedat s tem!)
AVE!
