tango… ahhh…

A zakaj sem zbolela? Thja, vsak divji lajf slejkoprej izstavi svoj račun…
In naj začnem z najbolj nedolžnim grehom: tangom…
Bilo je kak teden, dva nazaj, v prvem tednu mojega letošnjega dopusta… Ahhhh…
Torej tango…
Še dobro, da se je naš najboljši Salsa/Tango DJ Evaristo že navadil preslišat moj:
«Ej, sori, stari, dans ne morem it, nimam cajta…«,
in mi zdej lepo po balkansko samo določi koordinate:
»Lej, Poetka, jest bom ob šestih pred tvojo hišo in gremo plesat v Trst… Zdej je še poletje in lahko zunaj plešemo… »
»Ja, ampak jest bi morala še eno kopalnico do konca zrisat…«
»Sej se mi boš lahko kasnej zahvalila na blogu…«
»Nee, ampak jaz bi res morala dans zvečer še mal risat…«
»Kaj pa če dobiš še en sprehod po Trstu, pa en ta pravi italijanski kapučino?«

Seveda, sem bila ob pol sedmih lepo v avtu, s čeveljci in vso potrebno kramo…
It plesat tango pač ni isto kot iti na pivo… Se je treba malo pofrizirat…

Ta druženja ob tangu (mi, ki smo ‘in’ in temu primerno važni in pomembni jim pravimo ‘Milonge’), potegnejo iz nas najbolj nečimerno človeško plat!

Moški so lepo urejeni, pogvantani in sploh-in-oh, kot da so uleteli iz ČB holivudskih muvijev… Zlooo stajliš!

Ženske pa… Ahhh… Ja, ženske moramo pa sploh pretiravat in se vsakič, če se le da, zrihtat k da gremo v Cankarjev dom na podelitev Prešernovih nagrad… In me smo sevede vsakič spedenane za na oder!

Ampak nekaj čarobnega je v tem, ko tam vsi pridno igramo svoje vloge!
Moški so res galantni moški, stojijo ob straneh in se naslanjajo na kak vogal ali stol (vogalov hitr zmanjka) in fleširajo po nas ženskah, ki, graciozne, ah, glamurozne košute, kakršne smo, elegantno prekrižanih nog in nedolžnih pogledov sedimo po prostih stolih… Ahhhh…
Za ovenet od starinske zatohlosti, sej vem, ampak mi se to gremo…

Torej tango…
In če se želimo resno pogovarjat o tangu, potem moramo najprej razčistit tisto z vrtnico…
Vrtnica…’No go…’ Tega v pravem argentinskem tangu ni…

Zato najprej pozab’te pocukrano romatiko, pa slikco moških, ki paradirajo naokoli z bodečim šavjem med zobmi…
Kot prvo, za to v pravem argentinskem tangu ni časa…
Plus, z vsem tistim trnjem bi soplesalko porezali po licih, in tega pravi tangero ne bi nikdar zakrivil… pravi tangeri so namreč kerlci starega kova, odliti še po starih gentlemenskih kalupih, zato nas ženske nosijo po rokah in nas varujejo kot punčice očesa… Ahhh…
In nas objamejo in stisnejo v objem… Tako po možato… Ahhhhhh….

Sploh pa… Argentinski tango je tisto stanje, kot če te je ravnokar pustil ‘lover-the love of your life’… Štekate?
Težka štala! Agonije…
Tango je patos, ki lahko suvereno parira srbskemu turbo-folk jokanju duše…
Tango je vznesenost na robu blaznosti…
Tango JE rahla blaznost!

Tango je tiste vrste človeška senzualnost, ki je bližje divjaški strasti, kot nežnemu božanju… In sploh bo vsak od nas vehementno zanikal, da hodimo na tango po božanje ali kaka intimnejša telesna zbliževanja…

Tango se pleše zaradi plesa samega…
Zaradi glasbe…
zaradi vzdušja, ko se spustiš v tesen objem z neznancem…
zaradi občutkov, ki te preplavijo…
zaradi zanosa med plesom, zaradi zamaknjenosti, ki te odpelje, ko se s soplesalcem poštekata in drsita po plesišču kot eno…

Zna biti, da ga še nikdar nisi videla, zna biti, da ga po naslednjih nekaj plesih tudi nikdar več ne boš…
Vseeno je… Gre ti samo za eno…
Za klik!
Ali bo med vama možna tista prava komunikacija, ali ne…

Lahko samo hodita po glasbi, lahko se gresta virtuoznosti… in moram priznati, da nekaj mojih najboljših plesov je bilo ravno improvizacija različne vrste hoje na glasbo…

Lahko sva se samo počasi premikala… lahko sva že naslednji trenutek poletela…

Pri tangu ni trik v saltah in špagah, trik je v tem, ali med plesalko in plesalcem naredi tisti magični ‘klik’v komunikaciji… Sej to pa poznamo, ne? Kot v vsakdanjem življenju!

Saj vsi poznamo moč kemije v vsakdanjih odnosih!

Z nekaterimi ljudmi smo si kot bratje in sestre, lahko se v sekundi poštekamo, z drugimi takoj začutimo, da bodo med nami iskre in da bodo šle stvari ‘bolj na nož’…
Se mi zdi, da je pač vse odvisno od človekove samozavesti in sproščenosti in ravno ti dve sta na plesišču najbolj izpostavljeni lastnosti…

Če sta si podobna v globinah malih možganov, se bo med vama na plesišču ustvaril viden magnetizem in zaneslo vaju bo na nek zamaknjen nivo vibracij…
In od tu naprej… Ahhh…
…se zgodijo ‘Nebesa na zemlji’, kot bi to stanje opisal dobri stari ‘I Ching’…
In ne me narobe razumet, gre zgolj za ples… !

Potem lahko plesalka samo še zapre oči in minejo ure, preden se plesalca razideta…

In lahko boš pozabila barvo njegovih oči, morda ga nikdar nisi niti pogledala v obraz, to sploh ni bilo važno…
Med vama se je zgodila tista vrsta človeške komunikacije, ko ti je vse jasno, ko sta drug drugemu poklonila svoje bistvo, ko sta si skozi ples, skozi odzive povedala vse, od svojih prvih korakov do mlečnih zob, prvih nesrečnih ljubezni in še dalje…
S tem kako plešeš, s tem, kako se odzivaš na partnerja, mu pripoveduješ svojo zgodbo, mu pripoveduješ kdo si…
in zato takega plesa ne boš pozabil-a do konca svojih dni…

Thja, ampak potem seveda pridemo do menjavanje partnerjev…

To je pa tista spolzka tema pri tangu, sej vem… sploh za srečno oddane in poročene!
Z nekaterimi plesalci je tako enostavno plesati, in najlažje bi bilo plesati samo z njimi…

Ampak draž je vedno v nepoznanem… Sej poznamo te zgodbe, ne?…
In ko nek popolen tujec na drugi strani išče tvoj pogled… In tebe ne zanima ne njegov emšo, ne teža njegovega tekočega računa, te pa zvija od firbca, kako bi se vidva ujela na parketu…
Ga boš lahko razumela?
Bo pozoren in se bosta lahko poštekala?
Ker vedno obstaja nevarnost, da si si narobe pretolmačila njegove gibe in se lahko gladko zložiš po tleh in verjemte…, to zna izgledat zelo ne-stajliš…

In v tangu so vloge zelo jasno razdeljene: Moški morajo varno in jasno šofirati po plesišču, me pa moramo izgledati fatalno zapeljive in graciozne… Torej: božansko lepe… Za znoret lepe… Za štartat vojne… Za osvojit nepoznane kontinente…

Ahhh…

Moji bivši frajerji so bili seveda vsi zeleni od zavisti, če sem samo omenila: ‘tango-jaz-iti plesati’…

Verjamem, da je to velik zalogaj za betonsko goro moškega ponosa! Ampak dejmo bit odrasli… Dejmo si zaupat!

Sploh, ker ženske odkrito priznamo, da valda ne gremo plesat z moškimi, ki nam niso privlačni! DDDDD Zakaj bi to skrivale? Ampak sej to tako je v lajfu! Še na blagajni v štacuni, se vsi vedno postavimo v vrsto blagajničarja ali blagajničarke, ki nam je najbolj všeč! Vsi smo krvavi pod kožo, pa četudi se zaprisežemo vegetarijanstvu, ko ob nekom najdemo svoj dom…

Torej, glede mesenosti na tangu: da razščistimo za vekomaj amen: tango scena ni isto kot Globel scena v petek zvečer!
Tam je vse ‘respectful’ in po JUS-u!

Moški samo gledajo ženske, rahlo odobravajoče, kar je že spet ‘respectful’, ker zato pa smo se spedenale kot za na poroko, a ne, in potem ženska ujame pogled tistega frajerja, h kateremu bi zavila na blagajni… če mi sledite

In potem tangero takoj skoči v akcijo…
Kot toreador zavesla med vsemi ovitimi pari in ponosen in vzravnan kot žrd parkira direkt pred fatalno in glamurozno damo…
»Would you like to dance…?«

 

Ahhhh…

Eto! To so še zadnji okopi starega sveta, še zadnji poskusi, da bi moški bili moški in da nam je ženskam dovoljeno in omogočeno, da smo ženstvene in graciozne…
Ker seveda te, kot kak mlad kadet v uniformi, lepo po pavijansko odpelje na plesišče in drage moje, res so tolk prisrčni vsi skup! Kolk so uglajeni, kolk old-school! Za stopit se, čiz zares!
Daleč, daleč je takrat polka, pa harmonika, pa ene peto pivo…

Tango je čisto drugi svet!
In hkrati je tango vse: zabaven, igriv, teatralen, staromoden, senzualen, nežen, patetičen, grob, surov, fatalen…

V S E !!!

Ker ko se enkrat ujameš v glasbi… Ko ti uspe v ušes zatlačit ribico Babilonko in si zmoreš vsakič sproti pretolmačiti: »kaj-točno-je-pa-sedaj-plesalec-želel-da-izvedem…«
Ahhhh…

Veste, dostikrat sem že slišala tisto:«Ej, Poetka, kako lahko plešeš tak mačističen ples?«
Halooo?
Tango pa res ni mačističen!
Tango je skor eden najbolj feministično emancipiranih plesov!

Ker, poslušite sledeče:
Tango je v bistvu ‘igra telefončkov’.
Klic in odgovor!

Tako kot dobri stari mobiteli, ko vas nekdo kliče, vi pogledate cifro in pritisnete na ‘mute’…
»Ej, stari, ne da se mi zdejle…«

Poznate to?
No, v tangu je isto!

Moški da impulz za nek korak…

 

Ženska ga poskuša dojet… »Kaj bi ti zdej želel, da jaz izvedem…« (sej poznate to, isto kot v vsakodnevnih moški-ženska odnosih… )

In mogoče je dojela njegov impulz, mogoče pa njena babilonka v ušesu ne prevaja v pravi jezik, mogoče je preprosto muhasta… vsekakor je vedno ženska tista, ki je na potezi! Tako kot v lajfu, a ne!

Ker:
a.) lahko mu odgovori in izvede točno ta: gib-za-katerega-se-ji-zdi-da-je-imel-model-v-mislih…

b.) lahko pa izvede nek čisto drugi gib in si misli:«Ej, model, nauš ti mene v špago že na ta prvem plesu…«
In mirno presliši njegov impulz! In to je legalno! To je čisto fer! Nekateri tangeri (sicer of-the-record) priznavajo, da ima taka ženska elastika neko posebno draž… (Kje sem nazadnje to že slišala…?)

 

In eto! Bolj emancipirano že ne gre več!

 

In potem je seveda tu še next-level… ČLOVEKOV KARAKTER!

Ta se pri tangu kaže v tem, kako plesalci izvajajo gibe… Imaš like, ki so štorasti in leseni in ko jih gledaš, ti je takoj jasno, da… (no, sej veste, a ne… )
Imaš tudi ženske, ki se strašansko trudijo, ampak kar nekako ne zažarijo…

In potem imaš N J I H !

B O G O V E T A N G A !!!

Ahhhhh… To je pa ‘pure’ fetiš! Nekateri plesalci in plesalke v svojem gibanju namreč premorejo tako gracioznost, eleganco, tako senzualnost in virtuoznost, da je to joj!
Ekstaza!
Da jih je užitek opazovat, kako lebdijo po podiju…
Da sploh ni panike, če vsa ‘po-holivudsko elegantna’, sediš nekje napol pozabljena in samo zamaknjena strmiš v lebdeča polbožanstva…

Ker je kot da na Hallmarku vrtijo vse od Fred Astaira… Ahhh…

Eto! Zdej smo vas izobrazili tko na ‘en-dva-tri’, kaj je tango in da se ne boste več smešili s tisto o vrtnici, ker to je tako kot če krmilu na jadrnici rečete volan… Ste takoj v ofsajtu! In takoj dobite rdeči karton za do konc življenja…

Aja… Pa da zaključim zgodbo: sevede me je Evaristo odpeljal na milongo v Trst…
Pa sprehod in kapučino sem tudi dobila! Še tortico za nabiranje moči…
In sva se potem sukala in vrtela in jaz sem se klela, zakaj vse večere samo fušam in rišem, zakaj raje ne plešem, ker ko je človek enkrat okužen s plesom, mu ni več pomoči…

In sva z jutrom prišla nazaj domov in si na poti nazaj morala do potankosti opisat vsak gib, vsak delček, ki sva ga ali ga nisva razumela… Evaristo, ki je v tangu že prekaljeni maček mi je izdal zakulisne zgodbice polbogov, ki so se sukali pod tržaškim nebom in ni ga slajšega spanca, kot po preplesani noči, na terasi ob morju… Ahhhh…

 

 

Vsi za Tango, s Tangom naprej!