A zakaj sem zbolela? Thja, vsak divji lajf slejkoprej izstavi svoj račun…
In naj začnem z najbolj nedolžnim grehom: tangom…
Bilo je kak teden, dva nazaj, v prvem tednu mojega letošnjega dopusta… Ahhhh…
Torej tango…
Še dobro, da se je naš najboljši Salsa/Tango DJ Evaristo že navadil preslišat moj:
«Ej, sori, stari, dans ne morem it, nimam cajta…«,
in mi zdej lepo po balkansko samo določi koordinate:
»Lej, Poetka, jest bom ob šestih pred tvojo hišo in gremo plesat v Trst… Zdej je še poletje in lahko zunaj plešemo… »
»Ja, ampak jest bi morala še eno kopalnico do konca zrisat…«
»Sej se mi boš lahko kasnej zahvalila na blogu…«
»Nee, ampak jaz bi res morala dans zvečer še mal risat…«
»Kaj pa če dobiš še en sprehod po Trstu, pa en ta pravi italijanski kapučino?«
Seveda, sem bila ob pol sedmih lepo v avtu, s čeveljci in vso potrebno kramo…
It plesat tango pač ni isto kot iti na pivo… Se je treba malo pofrizirat…
Ta druženja ob tangu (mi, ki smo ‘in’ in temu primerno važni in pomembni 
jim pravimo ‘Milonge’), potegnejo iz nas najbolj nečimerno človeško plat!
Moški so lepo urejeni, pogvantani in sploh-in-oh, kot da so uleteli iz ČB holivudskih muvijev… Zlooo stajliš!
Ženske pa… Ahhh… Ja, ženske moramo pa sploh pretiravat in se vsakič, če se le da, zrihtat k da gremo v Cankarjev dom na podelitev Prešernovih nagrad… In me smo sevede vsakič spedenane za na oder!
Ampak nekaj čarobnega je v tem, ko tam vsi pridno igramo svoje vloge!
Moški so res galantni moški, stojijo ob straneh in se naslanjajo na kak vogal ali stol (vogalov hitr zmanjka) in fleširajo po nas ženskah, ki, graciozne, ah, glamurozne košute, kakršne smo, elegantno prekrižanih nog in nedolžnih pogledov sedimo po prostih stolih… Ahhhh…
Za ovenet od starinske zatohlosti, sej vem, ampak mi se to gremo…
