Xequtifz…

pozdrav, pozdrav!

da vam napišem besedico ali dve, k glih sonce zahaja in k lenobna mačka, kakršna sem, ravno zadovoljna predem na balkonu… hvala kolonizaciji in preseljevanju narodov, zato da lahko obstaja Halo Kitajc… ki na dom prinese dobro kislo pekočo juhico, takrat ko utrujena mačka to potrebuje…

mal hudo utrujena… mal pošteno crknjena…. ampak je blo dobr… itaq!

tokrat smo ga namreč Xequtifz-i mahnili na obalo in smo v petek mal razvili svoj disco-funk na Belvederu… Je bil žur za Izola Boat Show… Pa smo šli narest to, kar dobr znamo: en pošten disco žur…

Sicer takoj na začetku ni delovalo obetavno… Ko sem vsa ozaljšana in naspidirana, glamurozno prilebdela na sceno, se je od vse povsod razlegal tuc-tuc… Težek techno… No, kaj čmo, vse je lahko izziv, pa tko tudi kako zategnjene tehničarje pripravit do tega, da se mal vživijo v črnce tam s sredine sedemdesetih… Če je Michaelu Jacksonu uspelo iz črnca narest belca, pol ni vrag, da se ne bi dal tudi obratno!

In smo štartal-e….

Za vse tiste, ki nas še niste doživeli(-le, drage dame, seveda) v živo, prilagam eno fotko nas bejbik… Mora bit kar strupena scena, da takole vidiš štiri bejbe na odru, k ga vsaka gruva po svoje, vsaka v čisto svojem štosu, ampak k se začnejo vajbi muzike razlegat, pa vse zažgolimo v en glas! (sej vem, sem ena skromna deklica, sej vem )

Ne bom razlagala katera na fotki je Neža, katera Jadranka in katera Petra, in sploh pa itak da ne, katera je moja dolgolasa skromnost… Prid’te nas enkrat počekirat v živo!

Sebo was here…

J A !!!!
NAŠ SEBO JE BIL ZA TRENUTEK, ZA KRATEK HIP, SPET NA NAŠI RODNI GRUDI !!!!

Na svoji svetovni turneji se je za dan in pol ustavil doma!

Ravnotoliko, da je tale najin razmahan flet prežarčil s svojo dobro karmo; ravnotoliko, da je opral in na novo steriliziral vsebino svoje potovalne malhe; ravnotoliko, da se je očedil in nadišavil, in ravnotoliko, da bo v najinem kvartirju še kak teden dišalo po moški prezenci…

tko za filing…
da ne bo pomote, kdo je v tej hiši gazda, a ne…

Naj vam pri tem izdam, da je zdrav, da sije z neko posebno avreolo uspešnega, mladega, jako sposobnega samca, ki uživa vsak nano trenutek svojega lajfa…

In da se nikomur in predvsem nobeni ne pusti motit !

Potovanje mu je dobro delo, meditacije ob harfah so ga utrdile, da je sedaj še bolj klen, še bolj desc in še bolj avejl’bl…
Dame… Sebo še kar voli…

Se je pa pred kakimi dvemi tedni, ravno ko je mehko zagrizel v svež, omamno dišeč bio hamburger s sojinim polpetom, ob pogledu na zelo stasite LA košute zamislil sam na sabo…

(Jutranji zvončki so zajebana stvar, ti ne pustijo da bi živel v nemar in ti pridno zvonijo na vest, kaj čmo…)

“Ne morem samo lepo razvitih ameriških košut preganjat… Ni fer do sramežljivih evropskih ovčic…”

In jo je podurhal nazaj v Evropo, natančneje v zibel evropske duše: v Švabijo!
Da je vsaj malo uravnotežil zahod in vzhod, novo s starim, ‘diet-bio hamburger& diet coce’ s ‘tradicionalnimi klobasicami in pivom’… Kaj čmo, navada je železna srajca!

In je pocrklal svoje neskončno plave učke še s Helgami in Ingami in radovedno oprezal izza katerega grmička bo skočila Heidi, njegova najljubša…

Pa jo je Heidi baje že lani septembra popihala z enim Halidom v Bosno…
Ji je bilo v Švabiji že čist tu mač hladno, Halid ji je pa obljubil palme in peščene plaže…
Kako je pa reva uboga mogla vedet, da Bosna ni v tropih…

Tako da se je našemu dragemu Sebotu utrnila solza, ko je slišal Heidino zgodbo, sploh ker je baje poslala kartico iz predmestja Tuzle, da je dete ful pridno in da niti ni tolk težko pečt tiste bureke, sam da se ji po zelju in dedu toži… Ampak da so okoli hribi in da je vsaj malo tako kot doma…

Kaj čmo, ljudje obračamo, potem pa kvantna fizika obrne!

In ker ni bilo Heidi, je prišel za dan in pol domov…

Sedel je na balkon… iz žepa potegnil tisti famozni ‘never-ending’ paket čikov…
in prižgal enega s tisto ‘copyright-by Sebo-Style’-om… Prav počasi je potegnil dim in pogled njegovih neskončno plavih oči je pobožal domače smreke na drugi strani ceste…

“Veš Poetka, ampak tale balkon je pa še vedno tale balkon…”
(karkoli je že želel modrega povedat s tem!)

AVE!

tango… ahhh…

A zakaj sem zbolela? Thja, vsak divji lajf slejkoprej izstavi svoj račun…
In naj začnem z najbolj nedolžnim grehom: tangom…
Bilo je kak teden, dva nazaj, v prvem tednu mojega letošnjega dopusta… Ahhhh…
Torej tango…
Še dobro, da se je naš najboljši Salsa/Tango DJ Evaristo že navadil preslišat moj:
«Ej, sori, stari, dans ne morem it, nimam cajta…«,
in mi zdej lepo po balkansko samo določi koordinate:
»Lej, Poetka, jest bom ob šestih pred tvojo hišo in gremo plesat v Trst… Zdej je še poletje in lahko zunaj plešemo… »
»Ja, ampak jest bi morala še eno kopalnico do konca zrisat…«
»Sej se mi boš lahko kasnej zahvalila na blogu…«
»Nee, ampak jaz bi res morala dans zvečer še mal risat…«
»Kaj pa če dobiš še en sprehod po Trstu, pa en ta pravi italijanski kapučino?«

Seveda, sem bila ob pol sedmih lepo v avtu, s čeveljci in vso potrebno kramo…
It plesat tango pač ni isto kot iti na pivo… Se je treba malo pofrizirat…

Ta druženja ob tangu (mi, ki smo ‘in’ in temu primerno važni in pomembni jim pravimo ‘Milonge’), potegnejo iz nas najbolj nečimerno človeško plat!

Moški so lepo urejeni, pogvantani in sploh-in-oh, kot da so uleteli iz ČB holivudskih muvijev… Zlooo stajliš!

Ženske pa… Ahhh… Ja, ženske moramo pa sploh pretiravat in se vsakič, če se le da, zrihtat k da gremo v Cankarjev dom na podelitev Prešernovih nagrad… In me smo sevede vsakič spedenane za na oder!

Ampak nekaj čarobnega je v tem, ko tam vsi pridno igramo svoje vloge!
Moški so res galantni moški, stojijo ob straneh in se naslanjajo na kak vogal ali stol (vogalov hitr zmanjka) in fleširajo po nas ženskah, ki, graciozne, ah, glamurozne košute, kakršne smo, elegantno prekrižanih nog in nedolžnih pogledov sedimo po prostih stolih… Ahhhh…
Za ovenet od starinske zatohlosti, sej vem, ampak mi se to gremo…

bolna…

bolnaaaaa…

in grdo gledam s tistim učkom, ki mu uspe vsake toliko pošpegat izpod kovtra…

pa ni nič pametnega za videt, tko da je postelno kraljestvo zakon!

in kva vse se da pretuhtat, preanalizirat, degradirat na prafaktorje, ko je človek bolan… veste, moški, nam ženskam v resnici nikoli ni dolgčas, ko smo same s sabo… imamo vedno zadost ‘data-mining-a’ na voljo…
(Sebo, a s’ kej ponosen name, lej kolk sem se lepo nalezla tudi tvoje računalniške spike, jao jao, ena sama kontaminacija je v tem fletu… )

tko da… grdo gledam, ampak ni dolgčas… še posebej če si človek nočno omarico založi z obveznim čtivom za tiste obupne dneve prisilne bolniške:

-Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra (again! ker za to knjigo ne moreš nikdar zares trdit, da si jo celo doumel)

- Herman Hesse:Umetnost brezdelja (ker morate priznat, da je Hesse car in da če že ne morem na eno kavo z njim in mal podebatirat o svetu in vsem, ga je tako lepo brat kako razpreda o vsem živem… in neživem)

-Tagore: Dom in svet (ker ima tisto senzibilnost, ki jo lahko dandanes z lupo iščeš pri ljudeh)

-Miller: Kolos iz Maroussija (ker letos nisem bila na dopustu, ‘grrrrrrr’, in ker Henry s tako pronicljivostjo opisuje človeške like in ker me vedno znova fascinira, kaj vse ta model opazi na ljudeh! Svaka čast!)

tko da…

ko še s ta drugim učkom pokukam na plano, opišem kako novo dogodivščino, jih je bilo spet nekaj!

do takrat pa…

ostante zdravi in sijoči,

ačih!