bizarka…

B’r dan…
no, v bistvu že bolj b’r večeer…

kako smo kaj? Jaz super, hvala k ste vprašal, smo včeri dokončno končal projekt in ga zvesti naši arhitekturni shizofreniji, lepo zapakirali v bleščeče črne mape… Ahhh…
in pol smo se ga, koncu projekta primerno kvalitetno zapili in ljudje moji, dejte vi men povedat, kaj se je zgodilo z zunanjim svetom !!!!
T’kole priden človek mal, za mesec, dva, šprica socialno sceno tele naše Bele Ljubljane, pol pa gre na težko zasluženo pijančevanje IN SE MU DOGAJAJO SAME BIZARNOSTI !!!!!!!!

Da me ima, da bi kar takoj spet poniknila nazaj v očitno bolj varen svet deloholizma !!!
Ampak pejmo lepo po vrsti!

To že veste, da smo zdej par tednov v službi fural eno deloholično stavo: kdo bo prej omagal, šefi al delavci… in smo vsi zlo resno vzel to igro in smo res z zobmi zagrizl in do konca ni blo jasno, kdo bo zmagal… Bolj ko smo delal in manj ko smo spal, bolj smo delavke prej hodile v službo in kasneje hodile dam prespat… Svaka čast, babe moje, pa smo jih! In za nagrado, ker nobena ni ne obležala, ne omagala, smo se takoj prvo svobodno sekundo častile eno pijančevansko rundo po Ljubljani… Ni blo kej… Smo si dale častno! In smo šle…
Najprej nas je seveda pot gnala na Trnfest… Glede na to, da smo pršle direkt z biroja, ob enih ponoč, smo rahlo zamudle koncert, ampak n’č bat, so pa ostali bizarneži na sceni in nas poskušali prepričat, da so bolj obskurni kot me, ki zadnje tedne živimo samo še za en arhitekturni projekt v eni izmed oddaljenih, zabačenih slovenskih vukojeb*…
(naj na tej točki omenim, da smo bile vse neprespane, crknjene, prešvicane, smrdljive, praktično v trenerkah, ker ko enkrat kompletno padeš v film:delo-samo domov za pet urc spat-spet nazaj delat, mal zgubiš voljo in energijo, da bi spal še kako urco manj in se mal popedencal… Sori tipčki, vem da nas maste radi upicanjene in dehteče, ampak sej vsi vemo da ‘lajf sucks’…)
In pazi zdej ta uvodni stavek za spoznavanje:
- “Ej, bejbe, čau… A ma kera od vas cifro od kake vaše 100-kilske frendice, k bi mela novga laver-boja…?”

(… ???… Okej… Sej za začetek večera ni blo švoh… Smo tud že bolj bizarne uvodne konstrukte slišal…)
- “Mogoče… “
- “Ampak mora bit taka…res špehnata…”

Naj na tej točki dodam še to, da res nikomur nismo nič žalega hotle!!!
Čiz zares!!!
Mirno smo stale na sred ploščadi pred Kudom, vsaka je pridno žulila svojega četrtega, al ta petega Uniona, ok, mogoče šestega, nej bo, k sem se nekoč zarekla, da ne lažem!…

Ergo smo bile zelo dostojne in res nismo povzročale škandalov!
Z leve in z desne smo samo vse krotke črpale ‘konekš’n’ s folkom, ker smo bile vse na hudem pomanjkanju človeških stikov in res ni bilo razloga, da bi se kdo tako nečastno vtaknil v naš svet!!!
Ker smo bolj ali manj pr’mer stale tam in miroljubno prepevale vse komade, katere smo zdej dober mesec, on-and-off čist neprestano in oh-in-sploh skoz, poslušale na R.Si…

Si upam stavit s komerkoli, da smo se vedle dostojno in zelo damsko… Naša crknjenost in prešvicanost gor al dol! Za Kud standard in stopnjo alkoholiziranosti smo bile prave Gracije…. (ok no… sicer mogoče mal glasne, mogoče…, pa zraven smo imele mal ’stage-acta’, jaz sploh, k sem začutila, da pogrešam oder in sem rabila mal nadoknadit, ampak sej štekate… petek pa to… pa vsi enaki-vsi enakopravni, pa to… )

Torej: »Sto dve, soba stodve, vse kar se ne sme-eeee…. in midva, vse kar se ne daaaaaaa…. o jaaa…. Kaka šta-laaa…«

Sori Jan, bolše smo! Vsaj za sexy back-vokalistke bi nas lahk vzel, k smo imele tak dober stage-act, vse zjebane, umazane, neprespane… na sred Di piazze v Kudu, v res ponižni zvestobi Unionu…

In uleti model, k se sploh ne predstavi in nas začne odkrito žalit, da mu me nismo zanimive in dovolj dobre in da bi on cifro kake naše frendice, k je ‘big-mamma’ in to bi mu pa čist dogajal…

Ljudje, a jaz česa ne vem? Ne res… A se je vmes, k sm bla mal odsotna in sem pošteno služila kruh, uzunaj zgodila kaka biološka-virusna kontaminacija in se je določenim osebkom mal skisalo??? Al pa so bili taki skisanci vedno prisotni, pa sem bila samo jaz tista, ki je vedno opazila samo zgledne Zoisove študente, vonjala planike in poslušala Čajkovskega…?

- »Čaki mal… A se mi poznamo? A se ne bi ti najprej obrnu, šel en krog, se probu mal spomn’t osnov bontona, pol se pa mogoče vrnu, se lepo predstavil po predpisih, in pol mogoče, bomo razmisle, če bi se pogovarjale s tabo…«

- »Ej, sori, sori… Maš prou: jest sm Tomaž…« in je izstrelil svojo desno šapo direkt vame…

Po rundi predstavljanja in izmenjavi rok in nog in uvodnim vljudnostnim šalam, kaj je koga pripeljalo naokrog, je model spet navalil…

- »Ej, ampak zdej mi pa dejte cifro od kake vaše frendice, k je ‘big-mamma’…

In ga je spet pihnu, kozla kozlastga…!

- »Čaki mau, pa kva maš ti s to ‘big-mammo’…?«
- »N’č…, sam men so všeč take, ta špehnate…«
- »Kva je pa z suhicami narobe…?«
- »N’č, sam men grejo na živce…«
(… ???…)
- »Zakva?«
- »Ma zato, k se obnašajo k princeske, in ti nočjo dat, če si pa zbereš eno ‘big-mammo’, k je pa noben noče, je pa vsa blažena in ti da vse kar hočeš…«
- »A-ha… Pa, a ti veš, da s ti mal trčen…?«
- »Ja vem, ja… A je to kej narobe?«(imel je fanatičen lesk v oček, a sem to že omenla?)
- »Ja, ne v bistvu ni…« (ah ti jebena politična korektnost!!!) »Dokler to veš, je to mogoče čist OK…«
- »Ja, ampak a zdej dobim tisto cifro al ne…?«

Ej, ljudje, odklop! Na tej točki sem začutila nevzdržno ‘karitas’ potrebo, da grem vsem po še eno rundo, ker smo bile očitno še hudooo preveč trezne, da bi lahko komunicirale na istem nivoju s Tomažem-al-kdorkoli-že-v-resnici-ti si…

V notranjosti Kuda pa se je gnetlo samo še kakih sto drugih Tomažev in Tomaž-wanna be-jev, roke vseh so šarale vsepovsod in povseh, jaz sem bila absolutno premalo pijana in sem se zavedala vsega pipanja, ki sem ga bila deležna na kratki poti od vhoda, do šanka, in majke mi, samo v osnovni šoli so me bolj prešlatal, ko so fantje v garderobi zarotniško ugasnil luči…!!! Jao, jao, človk se vpraša, če mu je tega treba, pr teh letih…

Ko sem globoko pretresena in oskrunjena vendarle uspela pritrogat tiste flaše do našega zapika sredi Kud-ske plaže, sem počasi dojela, da so se Tomaži razmnožili!!! In to pošastno !!!

Ker sedaj je na vsaki izmed mojih sodelavk visel vsaj eden bizaren lik in poskušal navezat trajen človeški odnos…

Seveda sem zlo hitr tudi sama dobila svojga Tomaža, jih je blo enostavno preveč!!! In pazi zdej, s kakšnim pogovorom, me je želel omrežit:

- »Ej, punca, kva pa ti delaš tukej?«
- »Kako to misl’š…? S frendicam smo uletele na eno pivo,… kva č’m pa druzga delat tle…«
- »No…, to vidm lohk tud sam, da ste se ga pršle mal nalezt, a ne… (ej, kaj neki se zgodilo z uglajenostjo…?), Mislu sm, kva taka bejba, k’t si ti, dela tle…?«
- »Kako to misl’š, taka bejba k’t sm jest… Kakšna bejba pa kao s’m j’st…?«
- »Ej… ti mi zgledaš b’l za k’m drugam, k za tle, a ne…«
- »B’l za kam pa…?
- »Ma… težko je to zdej rečt, a ne… Ti si specifična… (ojoj…, ne, res morte priznat, da je bil model car!!!) Take bejbe ste zajebane, pa vam n’č ni dost dobr…«
- »A-ha…« (jao, jao, Jan, jemljem nazaj, v bistvu si ti še cela perla !!! )
…mal otopele tišine med nama, pol se pa model naenkrat zbudi:
- »No, eto, zdej vem… ti si tak francoski tip… Eto… Ti si tko nekam… Za u Monako…Monte Karlo… Eto…«
- »A-ha…«
- »Pa ti zihr tipu ful težiš, da n’kol n’č ni dost dobr…«
- »A-ha…«
- »Pa zihr mora met tip ful keša, pa jahto, pa vsa ta sranja pa to…«
- »A-ha… Vsaj jahto…«
- »Tko da ne misl bejba, da ti bom dans reku za cifro…«
- »A-ha… A pol nimaš jahte?«
- »Ne, valda da nimam jahte, zakaj bi jo pa rabu…? «
…(tišina…)
- »Ej, bejba, a ti mislš da jest rab’m eno jahto, al kaj…?«
- »Ej model, kaj pa jest vem, kva ti rabš…« (mogoče psihijatra ???)
- »Ja ne, k si rekla, da bi jest morou ‘met eno jahto…«
- »Ej stari, ti ne rabš nobene jahte, ti si cel jack pot tud brez jahte…«
- »Ja zakaj si pa pol rekla, da bi mogu ‘met jahto…«
- »Ja, ne vem… Eni majo pač jahte…«
- »A ti bi pol rada, da mam jest jahto…?«

HALOOOOO ??? LJUDJE, DEJTE MI PLIZ POVEDAT, KAJ SE DOGAJA !!!

A so Ameri spet delal kakšne jedrske poskuse, pa je sevanje mal ušlo, al pa po deveti uri zvečer srečaš samo še tiste, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso sprejeti na ljubljansko psihiatrijo…???

V tistem sem zagledala že čisto ovčji pogled sodelavke in blo je zelo očitno, da ji njen Volk-Tomaž zlo, zlo najeda in da je bil skrajni čas za strateški manever umika na kako drugo žurersko področje naše drage Bele Bolane…
Ampak katero? Ura je bila četrta in preč, in po opustošenih ljubljanskih ulicah smo hodile mimo zaprtih lokalov in nikjer ni bilo žive duše…

Saj vsi vemo, da ob tej uri ostane žejni ljubljanski duši samo ena beznica in sicer: Globel… Sicer sem si vsakič sprot obljubila, da na to ostudno plodišče ne zatava več moja nečimerna damska nogica, ampak kaj čmo, bile smo evforično ekstatične po končno dočakanem koncu projekta in obupano smo rabile srečat vsak enega normalnega osebka, za en normalen človeški pogovor…

Torej Globel…
Ko smo čakale na lift, smo bile takoj priča naslednji bizarnosti: neka res ‘big-mamma’ je skočila na nekega tipa in začela kričat, da nej ji neha govorit, da nej se pobere dam, k kdo da ji je on, k ji še fant ni, in k ji še fotr ni… In ga je mikastila in mlatila… Tipček pa nič…
Halo… ???
Od kdaj pa ženske tako javno pretepajo tipe?
IN OD KDAJ SE TIPI V JAVNOSTI MIRNO PUSTIJO PRETEPST ????
Pa kva se to dogaja s folkom!??
A ni blo nekoč obratno, in so moški lepo garbal ženske in so ženske pol hodile jokat svojim frendicam…???

Dejte mi nazaj moj dobri stari balkanski svet, ker v tej novi eri mezzo-moških se ne znajdem več !!!

In še dobr, da je imela ‘big-mamma’ ob sebi neko suhljato frendico, k jo je mirila in vlekla stran, če ne bi ženska modela sfaširala v flajš meso, majke mi…

Ena izmed sodelavk, edina, ki je ob stopnji zvestobe Unionu še zmogla verbalizacijo misli, je mirno komentirala sceno:
- »Ti, a rečemo bejbi za cifro, pa jo nesemo nazaj Tomažu u Kuda…? S takole mu zihr ne blo dolgčas, in pol ne bi hodu težit okol dostojnim, nedolžnim damam, kakršne smo me…«

…

In pol Globel… Ej, ljudje, nisem ksenofob, res ne, ljudje, ki me poznajo vedo, da sem zelo vestno gojila bratske odnose z jugosi… Sam tole je blo pa tu-mač… Vsepovsod samo lanci in ketne in en b’l nakvihtan k ta drug… Zrak, kolkr ga je sploh blo, ni smrdel samo po človeškem znoju, ampak še po vsem, kar tej komandosi papajo, da lahko izgledajo kleni…

No comment, prav zares… Stale smo tam, na robu bazenčka in zgrožene zujile v zvirajoča se telesa in nismo se mogle odločit, al je ta scena še soft, al je to že hard-core pornič…

Jest se pa nisem pustila motit… Pr men je računica zlo simpl:
Muzika + dance flor + alko + jest = p l e s ….

In tud zbirčna nisem, tuc-tuc, disko al pa rokenrol, čist vseen mi je… In sva se spogledale z Zlobko in si zlo hitr z veščim in zverziranim kriljenjem, zlo hitr priborile zavidljivo velik placa v nabito polni Globeli… V petek zvečer! In nama je dogajal ful… DJ je rolal neko predelavo Faithlessov, mojih ljubčkov in jest sem bla takoj v elementu…

In jest na plesišču zelo hitr zaprem svoj okularni sistem… Če plešem, pol plešem… Sploh k vem, da je moj bivši velik hodil prav v Globel, ergo tukej ne morem ne videt ne srečat nič užitnega… Mišice pač niso vse u lajfu…
In sva plesali… Zlobka in jaz… Zarad stopnje Uniona v krvi, ne morem ocenit kolk dolg sva mencali tam sred podija v Globeli, spomnim se samo, da sem enkrat le odprla oči in se zavedla, da se nekdo drgne ob moje desno stegno in da to ni kakšna prijetna, mehka živalca, ampak en prešvican, nabildan tip v nespodobno oprijeti majici in me potrebno gleda iz skor zaprtih, čist zalimanih oči…
- »Ej stari, spel se… Kaj se pa greš…«
- »Ej bejba, men se fu*… A greva…?«

… ***…

V tistem sem dojela, da tud Zlobki nekdo teži in se jo trudi na vsak način zvlečt na wc, zato sva se samo spogledale in jo k rakete odletele ven, na zrak…

Ah… Še dobr, da me je Zlobka vodila za roko, k moram priznat, da me je tip čist iztiril in da se mi je nevarno dvignil drugače pregovorno nizek krvni tlak…

Dojela sem tudi, da sta jo kaj-jaz-vem-kdaj ostali dve sodelavki odmaširali ven na zrak…
- »Jebi ga Poetka, me smo šle že prej ven, k notr ne smemo več kadit…«
- »Ej, ženske moje, tole je pa tu mač! En model si ga je drgnu vame sredi plesišča in me povabu fukat, k da me vabi na eno pivo… Haloooo!!!??? Kva pa se dogaja s folkom…?«
- »Ej stara moja, ne mene vprašat, jest tolk potrebnih tipov še nisem vidla na kupu…«
- »Ej ženske, pa kaj se je pa zgodil z normalnim lajfom, pa z dejt-ingom, pa s tem, da je sex kao neki dobrga in neki posebnega… A sem jest res že za v naftalin, al kva se to dogaja z tipi…?«
- »Ej Poetka moja, jest ti povem, da bi blo treba celo tole mesto najprej mal razkuž’t, k tole je pa ena sama zalega! A si predstavlaš, da bo tole imelo še otroke…«

In smo sedele tam, na terasi Globeli in dihale nek približek kisika, in iz lokala je odmevalo tuc-tuc… Jao jao! Da mora človek prenašat tako bedo, če ga hoče v petek zvečer mal požurat…
In v tistem se nagne k meni nek lik v leder jakni in me vpraša:
- »Oprosti, a te lohk mal zmotim…?«

Ej, kot da ta večer ni bil že zadost bizaren in kot da se mi je dalo to noč ukvarjat z še enim obskurnim likom… Ej ni se mi dalo, res ne…
- »Je ne comprends pas…«

In če sem naivno mislila, da ga bo francoščina odvrnila od zelo očitne misije zavojevanja, ga je samo še bolj zakurilo:
-»You are french… Great! I like french women…«

Ja super… Res fajn… Prav res za popiz*…
Model se sploh ni pustu zmest!
Sicer mu moram priznat, da se je res trudil s svojo oj-oj-joj angleščino, jaz sem se kao trudila govorit angleško in se poskušala spomnit naglasa iz Alo-Alo…
In sodelavke so pograbile foro in kar naenkrat smo bile vse turistke, one so bile kao iz Madrida, mene so prodale, da sem iz Marseilla, in kar naenkrat je okrog nas spet završalo od insektov-tipčkov, k so se obupano trudili zašarmirat vsaj eno izmed nas, ker turistke so pa kao d’ best… K turistke pa ful dogajajo…

…
Ojoj… Ne, res, ljudje, sej ne bi verjela, če ne bi sama doživela l!!! Kva vse se plete po glavah ljubljanskih frajerjev !!!

In pazi te pogovore:
- »We don’t like girls that come to this place…«
- »Why not…?«
- »They are not original Slovenian girls…«
- »Oh, really? And where are they from…?«
- »They are the bosnian girls, and we don’t like them…!«
- »Oh, really…? And why not?«
- »Cause they want only rich guys… And they come here to meet rich guys…«
- »Aha… And what do you want…?«
- »I want a good Slovenian girl… But they don’t come here…!«
- »Aha… (ej, sem misla, da me bo kap, ker bolj certificiranih slovenk, kot smo ble me štiri, res ne moreš več srečat…) But tell me, where are the slovenian girls…?«
- »They are not here, they live on the farm…«

….
Misl’m resss… Pogovor se je bolj ali manj dvigal nad to osnovno filozofsko raven in medtem me je model poskusil prepričat, da je on nekej let živel v Versailles-u,… Halo… Tam, kjer je samo grad, pa en velik park, pa to mene, k sem tam bla, pa…
Misl’m res…
In da je pol leta borzni posrednik v New Yorku in jaz sem, že čist adijo, kolkr s’m bla, razmišljala, kateri izmed naju si bo dans nakopal več slabe karme, on, k mi prodaja take buče, in me poskuša prepričat da me, vrle slovenke, živimo samo še na kmetijah, al jaz, k sem ga vlekla za nos z angleščino in občasnimi »u-la la..« in. »oh, Bon Dieu« v francoščini…

Seveda smo se tud od tam končno le uspele pošpohtlat, ker celo Globel enkrat prižge luči in zavrže vse, ki so do takrat pridno naročevali drage pijače… In smo odjadrale proti liftom…modeli-insekti pa za nami… Zato smo še kar govorile v francoščina-španščina-angleščini, pa čeprav smo rotirale samo tistih pet besed v španščini, katere vse poznamo… In najpogostejša beseda je bila ‘loco’…

In v gužvi pred liftom sem še z zadnjo trohico zavesti dojela, da nas ženske okol nas zlovešče gledajo in nekaj mrmrajo med sabo…
- »Gle ovo kučko… Pa šta ona misli da je… Jebeš sve ove turistice… One dođu ovde, da se foliraju s našim momcima, e neče…vidjet će one…«

In smo se sodelavke sam spogledale in po Schwarzi manevru okupirale prvi naslednji lift, pijana al ne, varnostnike pa vedno znam upecat kadar je treba…

Blink, blink…

K najmanj, kar smo rabile za zaključek res bizarnega večera, je pa še en ‘cat-fight’ z nališpanimi južnimi sestrami, sploh pa zarad enih tipov, k se jih me neb dotaknile niti z metlco od wc-ja…

Bejbe, mejte ve svoje nakvihtane like, to je res preveč groteskna scena… Celo zame!

No eto! Zdej pa pliz, povejte mi, kva neki se to dogaja s folkom! In kva neki se je zgodil s tipi (!!!???) A je to ena masovna, kolektivna viroza zafrustriranosti, al smo samo me res preveč delale in naletele na kak potujoči cirkus, al kuga…? Pa kdaj so tipi ratal tako zafrustrirani zarad keša in kdaj pravzaprav so staknil to bolezen, da ne marajo več normalnih žensk in da so v redu samo še turistke in uboge zafrustrirane ‘big-mamme’…?
Ojoj…

Še dobr da ima človek vsaj eno zvezdo stalnico v življenju, na katero lahko vedno računa: na dobri stari sirov burek na štacijonu! Vedno enako masten in vedno postrežen z enakim nasmehom. To, da me je pa za zaključek večera posral še golob, pa baje prinaša srečo…

Bod’te pridni in ne ga srat!
Vaša Poeta!