balkon, izica in nočni čaj za dva…

o žijo…

kako ste kaj?

o sm vesela ful, da ste tok fajn, in vsi lepo poletno razpoloženi in vsi poletno zapečeni, k original čevapčiči, lepo z vseh strani, lepo res…! ne pa tko k mi, amaterji, k sam vsake tolk pristavimo svojo preperelo belo kožo soncu, tko na hitr, med polurnim odmorom za kavo in pol rdeč k rak prištorklaš nazaj v biro in se pol še dva dni kolneš, k se tuširaš, k maš tak lep T-shirt natetoviran na kožo… sej vem, amatersko zares…

in lepo vas je vidt tok na ulicah, ko me z večerom mal spustijo na zrak, no, mene in arhitekturne sotrpinke, da ne pozab’mo čist, kako približn vonja kisik…( čeprav se človk tok hitr navad… tud na sranje, da še mal, pa se bom zmrdovala nad svežo alpsko sapo!, ja, tko je…)

Res ljudje, svaka čast Japoncem, da zmorejo dan za dnem, leto za letom takle dvanajst urni tempo, jest ga zdej furam en mesec, pa sem že čist dozorela za eno kvalitetno rehabilitacijo spa… jacuzzi… lohk pa tud psihiatrija, sam da se mi mal urnik popestri

Ker, ko pogledam z večerom na plano, vas vidim vse bronzane, lepe, prelestne, kako minglate s turisti, da se pol me s sodelavkami k ene bledične, rahitične sence odvlečemo nekam v Staro na en večerni pir pred spanjem, in verjemte, en pirček ob takem ‘lajf stajlu’ rata bolš k topel mlek pred spanjem!
Spiješ en pirček in mal pošinfaš lajf in trenutno arhitekturno stanje, mal počekiraš objete, nasmejane turiste, pluneš na stran, ko ne gledajo, ker drugač resno reskiraš sladkorno ob pogledu na počitniško navdušeno radostjo, ki veje iz latinosov, ki so zavojevali Belo našo Lublano, in ko zajčki operejo zobke, si ti tko k petletniki, prav tako zrel samo še za v postlo

Ja,… take mamo… če bi mi kdo v času, ko je bila moja pubertetniška kariera na vrhuncu, rekel, da me bo nekoč dokrajčil že en pirček, bi ga definitivno izzvala na dvoboj… zdej se pa lepo usedem na balkonček, preverim če so še zmer vse zvezde na ta pravem mestu in že me več ni…

Dinamičen lajf, ni kaj!

Sva pa za nadstandardno popestritev ta vikend poskrbeli z Metko mojo Cvetko! (ah, hvala stvarniku za frende!)
Ker je bil edini moj frej dan v zadnjem mesecu sploh, sem dobila božjastno idejo, da ga moram ultra sploh totalno do konca izkoristit… itaq! Kar zame avtomatično pomeni predvsem eno: Bohinj.
Ja, ni kej, genetika, gumirabika pač dela svoje in starejša k sem, bolj moj genom fura po svoje in zato mi tolčejo na dan najbolj specifične značilnosti mojih prednikov. In neeee, n’č bat, moj Bohinska kri mi ne udarja na škrtuharijo, mi preprost ne more, k mora človk vsaj kej met, da je lohk škrt pa met mora kej frej cajta, da se lohk s škrtuharijo kej považi, tko da ne bat!

Ne ne, Bohinj men udarja na mojo primitivno pra-človeško plat, sej veste, narava, ful drevja, pa jezero, pa gol se kopat v hladni reki, pa ribe z rokami polovit, pa ogenj zakurt, pa pol gore, pa pol sneg, pa ledeniki, pa v votline se skrit pa se z gorjačam premikastit pa pol celooooo zimo spat… (ah, rehabilitacija moja draga, pridi v katerikoli obliki… sam pridi)

Tko da… Metka-Bohinj, in itaq da je blo super fajn, predebatirale (beri: prešinfale) sva vse možno (beri: vse kar sploh obstaja), moja pražival si je dala duška in pol sem Metko mojo Cvetko gnala okol jezera pa še do slapa, da sva na koncu po zelo stajliš kopanju v jezerski ledenici (beri: telovadbi z vsemi možnimi morsejevimi znaki in opčim kriljenjem rok, ker voda je bila ZARES mokra! In mrzla! ) , šteli bojne rane in sva se šli katira je na nežno mestno kožico nabrala več krvavih bojnih ran-žuljev.
S precej prizadetim egom sporočam, da je zmagala Metka, očitno moram moje nožice še kak mesec držat samo v biroju, stran od treninga na nevarnih prašnih poteh…

Tko da sem ta teden jako naspidirana štartala ponoven boj s samo sabo in dvanajst urnim delavnikom, in baterije so trajale glih tam nekje do dans, ker okoli kosila sem imela že vsega tolk pregorele živce, da me je imel, da bi šla dam, prodala vse kar imam in šla v Vietnam restavrirat stare templje… Naprimer…

Sam pol sem se spomnila, da tam ni mojih gor, in ergo, ni snega, se prav pozabi smučanje, pa romantične nočne sprehode ko sneži…

Pa tam ne bi blo Metke, da bi mi u živo povedala vse ‘d-lejtst’ trače! Pa ne bi blo Bastija pa tegale balkona, pa lep-topa ob prižgani sveči in Wire-less netom… sej vem, prevelik razvajen snob sem in v džungli bi pogrešala pa wc papir in in sodelavke…
Sej vem, babe nismo nikol zares zadovoljne, še v raju bi iskale predvsem list papirja, in odgovorno osebo, da prijavimo pomanjklivosti… Kriva, priznam…

In potem me je v sedaj že standardni otopelosti pred ekranom, pokonci držal samo še spomin na enega izmed Metkinih tračev!

Baje imata Brad in Angelina težave!
ne, res! Baje je cela štala, k bo zdej Brad snemal film z … Ne, ne, ne z Jennifer, k pol bi stavnice pregorele, ta sladkorček še čakamo, ne, z Gwenith Paltrowo bo snemal in baje Angelino razganja od besa in pol zna bit, baje, čist po babje težka, in pol Brad gre in se usede na svoj motor in se mal po soseski zategne kak krog…

Sam!

K so ga zadnje čase res večkrat vidl na motorju in valda je možno sam eno: (naj citiram: “da ventilira, k mu baba najeda…”) ah… ubogi Brad… Pol moj lajf niti ni tak safr, k smo vsaj špasen kolektiv in skoz pokamo šale velike in male! In da, ojoj, trača še ni konec, da je cela štala, k ima Bradova mama še zmer rajš Jennifer! Baje sta šle zanč na kavo in Bradova mama je Jennifer povedala, da ve za zihr, da jo ima Brad še zmeri ful rad!

Ja za posrat se, prav res!

In pol sva hodili tja gor, proti slapu z mojo Metko Cvetko, in ker sem se do nedavnega na Slavico vedno samo odfurala z avtom, sem ubogo revo, nič krivo, vodila po asfaltu! Groza! (Je že fer pol, da je zmagala v bitki ‘katera ima več žuljev’, ok, nej ji bo…) K men je bilo vseen, kje hodm, sam da sem na O2ju in da gledam zeleno barvo okol sebe, ne sam črte na ekranu in če bi me po Sahari žejno fural, bi bla ekstatično vesela, priznam…

In v tem mojem deliriju otroške sreče sva hodili k slapu in v moji pregovorni bujni domišljiji je mim naju na motorju poglisiral en alfa primat človeške podvrste in v razbeljeni asfaltni domišljiji sem ga videla, kako je počasi, po kavbojsko razjahal motor, podstavil tačko in ukrotil železnega konja… V počasnem posnetku sem ga potem videla, kako seže k čeladi in jo v še upočasnjenem gibu potegne z glave in izpod nje se prireži nihče drug kot ubodi Brad, ‘k ventilira, k mu baba najeda’ !!!!!!
Videla sem ga, kako zmedeno, a zvezdniško pogleda naokoli po natlačenem parkirišču pod Savico in vpraša:
“Does anybody know, where the f* am I? I just went for a short drive around the block…”

In ker je bilo v mojem vizijonarskem videnju parkirišče pod Prešernovo Slavico prazno, sem se počutila dolžno da pomagam izgubljenemu turistu v stiski…:
“Well… I couldn’t really say ’bout you sir, but I sure know where I am… In Heaven!”

ps.:
sej vem, malo manj moram začet delat, kak kisikec posnifat tu pa tam, pa morda ne bi bilo švoh, če grem s petletniki nazaj na dobro staro toplo mleko pred spanjem…

AVE !