bizarka…

B’r dan…
no, v bistvu že bolj b’r večeer…

kako smo kaj? Jaz super, hvala k ste vprašal, smo včeri dokončno končal projekt in ga zvesti naši arhitekturni shizofreniji, lepo zapakirali v bleščeče črne mape… Ahhh…
in pol smo se ga, koncu projekta primerno kvalitetno zapili in ljudje moji, dejte vi men povedat, kaj se je zgodilo z zunanjim svetom !!!!
T’kole priden človek mal, za mesec, dva, šprica socialno sceno tele naše Bele Ljubljane, pol pa gre na težko zasluženo pijančevanje IN SE MU DOGAJAJO SAME BIZARNOSTI !!!!!!!!

Da me ima, da bi kar takoj spet poniknila nazaj v očitno bolj varen svet deloholizma !!!
Ampak pejmo lepo po vrsti!

To že veste, da smo zdej par tednov v službi fural eno deloholično stavo: kdo bo prej omagal, šefi al delavci… in smo vsi zlo resno vzel to igro in smo res z zobmi zagrizl in do konca ni blo jasno, kdo bo zmagal… Bolj ko smo delal in manj ko smo spal, bolj smo delavke prej hodile v službo in kasneje hodile dam prespat… Svaka čast, babe moje, pa smo jih! In za nagrado, ker nobena ni ne obležala, ne omagala, smo se takoj prvo svobodno sekundo častile eno pijančevansko rundo po Ljubljani… Ni blo kej… Smo si dale častno! In smo šle…
Najprej nas je seveda pot gnala na Trnfest… Glede na to, da smo pršle direkt z biroja, ob enih ponoč, smo rahlo zamudle koncert, ampak n’č bat, so pa ostali bizarneži na sceni in nas poskušali prepričat, da so bolj obskurni kot me, ki zadnje tedne živimo samo še za en arhitekturni projekt v eni izmed oddaljenih, zabačenih slovenskih vukojeb*…
(naj na tej točki omenim, da smo bile vse neprespane, crknjene, prešvicane, smrdljive, praktično v trenerkah, ker ko enkrat kompletno padeš v film:delo-samo domov za pet urc spat-spet nazaj delat, mal zgubiš voljo in energijo, da bi spal še kako urco manj in se mal popedencal… Sori tipčki, vem da nas maste radi upicanjene in dehteče, ampak sej vsi vemo da ‘lajf sucks’…)
In pazi zdej ta uvodni stavek za spoznavanje:
- “Ej, bejbe, čau… A ma kera od vas cifro od kake vaše 100-kilske frendice, k bi mela novga laver-boja…?”

(… ???… Okej… Sej za začetek večera ni blo švoh… Smo tud že bolj bizarne uvodne konstrukte slišal…)
- “Mogoče… “
- “Ampak mora bit taka…res špehnata…”

mi cerida hermana…

dans ma moja Nikita rojstni dan !!!

V s e n a j n a a a j ! ! !

itak, da ti želim da se ti izpolni vse, kar si želiš, naglas in potihem…

naj bo tale letnica nepozabna

ljubo doma…

ah…

brca v vhodna vrata (ker se samo še tako zaprejo) in Schwarzijev manever, kako vse dnevno orožje v enem šusu zalučat na predpisana mesta in tisti znani ponarodeli stavek: “ljubo doma kdor ga ima…”

ahhhhh….

nej sej res ne bom več razpredala o težkem delu v rudnikih proletarijata, ampak bi danes raje razpredala o tistem res fajn filingu, ko se zmozgan vendarle privlečeš domov… in se spomniš, da cimra ni doma… da ga tudi ne bo doma naslednji mesec in pol in… (Sebo iz želje po najinem socimerstvu vsaj še za prezimovanje zime, ki vsak čas prihaja, pliz nehi brat naslednje stavke!!!!! )

tko da, dragi moji, uradno je rezidenca v Buržuj gradu naše Bele prestolnice, vsaj za naslednji mesec in pol godna za žure, norenja, se pravi druženja takšna in drugačna, ker če se ne začnem po hitrem postopku resno socializirat, sem na dobri poti, da razvijem kako kvalitetno shizofrenijo…

ja, cimra-cimeta smo strpal na avijon in odfrčal je v LA. Ja, prav ste prebral: v LA!

Vem, da sem se zadnji mesec bolj slab oglašala,… OK, kompletno sem mrknila z žičnate scene, ampak vmes, ljudje dragi, se je blaaaazno dogajalo!Vsaj našemu Sebastjanu!
Pa nej še kdo reče, da Madam Poeta ne obvlada svoje obrti HA!

Bejbike so ga obletavale z leve in z desne, da jumbo plakati pol sploh niso bili potrebni in zdej je cime v LA-ju… Meni nič, tebi nič, mu je mejl poslala ena bejba, če je za en čaj, pa sta posrebala ene kamilce tamle na balkončku… in…

in včer smo strpal našga Sebota na avijon!

Ker ljudje božji, jest ne vem, al so tej bejbi kamilce slab naredile, al pa dejansko obstaja neko žensko bitje, ki je še bolj certificirano premaknjena kot jaz…
V glavnem: našmu Playboyu Sebotu ni dala več miru in sej ne, da Sebota kej podcenjujem, ne kje…,
res je kerlc in pol, tak ta-prav, klen slovanski mož, ampak kamilce na napačni bejbi so očitno tud za Slovanske može ‘tu-mač’…

In smo Sebu na netu hitr poiskali en rehabilitacijski-spa-sanatorij, takega, v katerem ob petih zjutraj vstajajo na tibetanske zvončke in potem gredo vsi skupaj meditirat na zvok jutranje rose…

potem se okrog devetih zjutrej premaknejo v cvetni gaj, kjer se cel dan trudijo ostat v upočasnjenem dihanju ob zvokih harfe…

balkon, izica in nočni čaj za dva…

o žijo…

kako ste kaj?

o sm vesela ful, da ste tok fajn, in vsi lepo poletno razpoloženi in vsi poletno zapečeni, k original čevapčiči, lepo z vseh strani, lepo res…! ne pa tko k mi, amaterji, k sam vsake tolk pristavimo svojo preperelo belo kožo soncu, tko na hitr, med polurnim odmorom za kavo in pol rdeč k rak prištorklaš nazaj v biro in se pol še dva dni kolneš, k se tuširaš, k maš tak lep T-shirt natetoviran na kožo… sej vem, amatersko zares…

in lepo vas je vidt tok na ulicah, ko me z večerom mal spustijo na zrak, no, mene in arhitekturne sotrpinke, da ne pozab’mo čist, kako približn vonja kisik…( čeprav se človk tok hitr navad… tud na sranje, da še mal, pa se bom zmrdovala nad svežo alpsko sapo!, ja, tko je…)

Res ljudje, svaka čast Japoncem, da zmorejo dan za dnem, leto za letom takle dvanajst urni tempo, jest ga zdej furam en mesec, pa sem že čist dozorela za eno kvalitetno rehabilitacijo spa… jacuzzi… lohk pa tud psihiatrija, sam da se mi mal urnik popestri

Ker, ko pogledam z večerom na plano, vas vidim vse bronzane, lepe, prelestne, kako minglate s turisti, da se pol me s sodelavkami k ene bledične, rahitične sence odvlečemo nekam v Staro na en večerni pir pred spanjem, in verjemte, en pirček ob takem ‘lajf stajlu’ rata bolš k topel mlek pred spanjem!
Spiješ en pirček in mal pošinfaš lajf in trenutno arhitekturno stanje, mal počekiraš objete, nasmejane turiste, pluneš na stran, ko ne gledajo, ker drugač resno reskiraš sladkorno ob pogledu na počitniško navdušeno radostjo, ki veje iz latinosov, ki so zavojevali Belo našo Lublano, in ko zajčki operejo zobke, si ti tko k petletniki, prav tako zrel samo še za v postlo

Ja,… take mamo… če bi mi kdo v času, ko je bila moja pubertetniška kariera na vrhuncu, rekel, da me bo nekoč dokrajčil že en pirček, bi ga definitivno izzvala na dvoboj… zdej se pa lepo usedem na balkonček, preverim če so še zmer vse zvezde na ta pravem mestu in že me več ni…

Dinamičen lajf, ni kaj!

veš Poeta svoj dolg…

delam…

delam ful !!!

za vse tiste, ki ste organizirali ’srč-end-reskju-mišn’ in poslali v Rožno zagorele specijalce s polnimi košarami babičinih dobrot, javno naznanjam, da še diham, še migam, sam na nekih drugih frekvencah… cenim ful vse dobronamerne podvige reševanja moje pregorele rudarske duše, oblubm, da vas vse poimensko omenim v memoarih!

POETKA MA VAS RADA ! 

in za vse ostale, ki se sprašujete, kam je v poletni vročini evaporirala Poeta… n’č bat, ni me Vito-Tito ugrabu, sam življenje je bilo prelepo samo po sebi…

Sej veste, glasbena kariera je v vzponu, trenutno ne vem, za katero svetsko založbo bi podpisala za snemanje, moje utrjene ženske očke so se sladkale s pogledi na klene mladce z leve in z desne, Sebo je kako pašto častil, ma… , vam povem, življenje je bilo prelepo, pa sem ga morala mal zasolit! Z eno tlačansko rundo v rudnikih arhitekture, s po dvanajst urnim delavnikom, tko da zdej, k so me spet nazaj na sonce spustil, mal razmišlam, da sm ga kikslna…

se je pa med tem svašta dogajalo v mojih možganskih predelih, štorije pestre in smešne in ublubm, da bom zdej vsak večer pisala zgodbice za lahko noč…

pa vmes sm gledala Slovenske Melodije morja in sonca, po profesionalni dolžnosti seveda , in sem od hude zgroženosti takoj sedla za svoj mali voki-toki in napisala besedilo za Mihatov komad… (Miha, you the man!) komad bo rokersko-funki balada, in če bo arhitekturni rudnik dal, se bo komad že letošnjo jesen rolal na… Nekje pač! Ker to je pa tuu mač, da človek z IQjem več kot številko noge nima nič pametnega skor za poslušat na slo glasbeni sceni! Hvala Bogu za Dan Dje, k če ne bi blo skor bolš v rudnikih ostat…

tko da… migamo, delamo, itak se pa od dans naprej gledamo na Trn festu in se mal podružimo in kakega spijemo… Vi me kr pocukite za rokav, pa nč bat, ne boste me zgrešil, jest sm res una z rdečimi, podplutimi očkami… Sam še ušeska zrastejo do konca, pa bom tak kepast, krotek angora zajček…

Naj živi rudarska kultura!