Sebo, jest bi kavo pliiiz… Ker drgač:

Ah, dans očitno planeti ne mežikajo pravilno v mojo smer, neki sm se tud njim očitno zamerla, k se mi je že navsezgodi zjutri zgodilo bizarno srečanje s tretjo vrsto.
Poslušte to:
Kot že rečeno: Veliki Apolon Sebo štrajka in ne kuha več svojega famoznega jutranjega kafeta, ker ‘najina’ jutra prespi, obkrožen s sirenami in plodnimi nimfami in sej ne, da mu jih ne privoščim…

Samo, človek se navadi in je potem cela procedura, kako v eno uro in pol jutranjega babjega rihtanja in lišpanja za v službo, ukomponirat še desetminutni ritual kuhanja kave… K sej ne rečm, da se ne da… vse v življenju je lahko izziv, tudi kuhanje kave med obveznim jutranjim lakiranjem nohtov… Vem, radi nas imate lepe in urejene in me smo ponižno sprejele to igro… In bom znala še kafetkalnico nekam ukomponirat… Enkrat!

Ampak dans še ne in zato sem se pred jobom v mestu ustavla še na enem jutranjem kafetku… v svoji itak omiljeni pražarni kave, kjer smo vsi na ti in se samo spogledamo in že dobim s kavo še jutranjo dozo neumnosti in smeha…

Ampak dans, kot že rečeno, ni bil moj dan, in je za mojo rezervirano mizo že sedel en ogromen, sexy, fantastičen, športen muškarac in izpod črne, nesramno oprijete majice, so mu kipele levo desno in vse naokrog, take božanske super mišice, vsi tisti bicepsi, tricepsi, kvadricepsi, kvinta, sexta in oh-in-sploh supercepsi, res… za posladkat se…
Za namest Natrena…

In sej vem, uni k me poznate, veste, da so bili takile testosteronski manekeni vedno nevarni za moj spoštljivi samski stan, še posebej, če so nosili potencijal barabe, pol sem bla sploh takoj pečena…
To mi je zihr ostal od moje fascinacije s Tarzanom, ko sem bila še otrok… Mama je bila vsa ponosna name, kako imam rada opice in đžungelske živali, ampak, kokr se poznam, mora moja obsedenost z mišicami imet nek primitivno preprost izvor…

Nazaj h kofetku… Seveda sem se protestno, teatralno kar se le da, z velik sopihanja in stokanja sesedla za sosednjo prazno mizo, z vsemi torbica – potovalkami – zložljiva marela -mi, katere moderna ženska nujno potrebuje, da uspešno prejadra skozi natrpani dan, in šanku signalizirala dogovorjeni simbol za moj jutranji kofeinski zajtrk.

Ampak tale tip in vse skup mi je bilo smrdljivo sumljivo… Ves čas je nekej zujil in bulil in prav nesramno ni umaknil pogleda… Sej vam pravim, res ne moj dan!

Ker medtem ko sem srebala svojo jutranjo juhco kave in mleka, sem mal namrgodena razmišljala sledeče:
»A je res že vsega finga tko kmal konc… Glih k sem se navadla, da mi ni treba nikomur za nič odgovarjat, k si lahko kupim najdražje čevlje in pol do konca meseca životarim, in nimam tist’ga zagovora pred ‘Finančno policijo-Najdražjega’: ‘Draga, a se ti to res zdi zrel, odraslel način življenja?’…

In glih, k sm si tko fajn ukrotila enga d best cimra (ki me sicer lovi po cestah, ampak vsaj športamo in je ok za linijo), je moral prit zdej ta čudovit maneken, al kaj…? Jao, jao… Bog me nima rad!

In bo spet treba bit en let v neki vezi… O groza!
Spet bo treba pretrpet, da mi bo eno leto božansko dobr, da se bom spet polepšala in se razcvetela k rož’ca in spet bo treba cele dneve sam sexat in zgubit službo, k bomo skoz samo doma čepel…
Pa glih zdej, k sm najdla fajn službo!
In kje sploh mam še zapisane vse cifre od unih, k vozjo hrano na dom…? U matr ne, ne… Lej ga, kolk je sexy… Pa lump, dej nehi me tko gledat, k bom začela švicat in to ne zgleda ‘elegancijon’…

Ojoj, in pol me bo vozu na ‘romantiš’ večerje po plejsih, kjer še nism bla, in jest bom itak čist blesava nanga, k kera pa ne bi bla blesava na take mišice(????), in bom spet vsa lepa in sočna in plodna in bo mama spet začela spraševat, če bo zdej kooooooončno že babica in da je bil pa res že cajt… Pa glih zdej, k se mi zdi, da sem uspela vsaj mal dat na ‘hibernate’ njene ‘babica=mining of life-nagone’… Jao jao…

Pa glih zdej, pred morjem, k bova morala it skup na morje in to, in bova šla na enega izmed treh Jadranskih otokov, na katere me še ne veže noben bolehen spomin na bivše… In pol mi bosta ostala samo še dva!!!!! Pa že zdej se ne spomnim imen!!! (enkrat sem jih sicer poiskala na zemljevidu, in jih mam nekje zapisane, ok, to bi še šlo…)
Ampak pol se bo itak strast umirila in bo razglasil, da težim, če ga bom zvečer vprašala, če bi šel na koncert z mano… In pol bom spet pol leta žalostna…

Ma, a se men sploh da it to, zdej k mam tko fajn balkonček, zdej k sem tik pred tem, da cime spet začne zjutri kuhat kavo, k mam na obzorju še sanje o treh neokrnjenih Jadranskih otokih in k mam na netu ravno ogledane božanske nove plesne čeveljce iz Buenos Airesa…??? Tiste ta-ultimativne…

Ma, sej si Bog sexa, to ti berem na obrazu, idealen za izzumljanje novih položajev, ok…, ampak a glih zdej al kaj… A nisi mogu počakat, da najprej odplačam čevlje…«

Sej si predstavljate, ne… Običajne ženske misli zjutraj ob kavi…

In smo se mal gledal in smo se probal spomnit tistih trikov pecanja iz osnovne šole, in bla sm čedalje bolj ‘ne-elegancijon’, k sem se počutila kot ena zaroštana stara teta…
Medtem ko se je Bog sexa za sosednjo mizo igral s svojim cukrčkom… čist počas…
Z vrečko sladkorja, mislm, in čist počas butal z nogo ob moj stol…

Še dobr, da mor’mo ljudje hodt v službe!
In še dobr, da je pršu tud moj cajt!

Ker sem, s tisto trohico preostale elegance, nabrala vse svoje potovalne rekvizite, v holivudskem stilu pomežiknila šanku, da nej mi kavico zapišejo na račun… In ravno ko sem skoraj neslišno zaglisirala mimo ‘poigravajočega-se sladkorčka’, mi je šank pomižiknil in zavpil:”Poetka, dans si zajtrkovala z gospodom za sosednjo mizo… In je že plačano…”

“Oooo…”, sem komaj še uspela dahnit, s priučeno glamuroznostjo Grete Garbo…”res ne’b blo treba…”

In potem je spregovoril. Sex osebno:”Ni bolš’ga k’t zajtrk z lepo žensko…” (bas, težek, baržunast bas… ‘Custom-made’ glas… O bogovi!)

“Aaa?” (in sem bla že zategnjena k struna…., adijo moj holivud), “a pol maš navado zajtrkovat z neznanimi ženskami?”

Bogovi neeeee….
Mami, zakaj mi nisi prepovedala gledat Tarzane…? A si res misla, da gledam palme in kače in Čito?
Ojoj, zakaj so mi že v mladosti napolnili glavo z mesenostjo in pornografijo…

Ah, ka’ čmo zdej, Rugelj je predrag, zdej je kar je…

“No… to, da se ne poznava, bi se dal hitr odpravt… Jest sm Vito.”

Ljudje božji, a sploh moram posebej spregovort o tem, da je njegovo desno stegno še vedno bingljalo po zraku in glih tolk slišno trkalo ob stol, da so mi v glavi začele plesat podobe Cukrčka, Čite, čevljev, Jadranskih otokov, Chinese order-in… pa bla je tud ena palma in Vito-sex osebno, je visel s te palme in me vabil…

“Me veseli Vito, Poetka… Sej bi z veseljem še kako rekla, ampak… služba kliče… Sej veš… Pa hvala za kavo… Čao…”

Namenila sem mu še svoj najbolj nedolžen pogled, tistega iz kolekcije ‘šolarka-samo-z čopki’
in evaporirala v zrak.

Še v življenju nisem šla s takim veseljem v službo!

Takoj sem zagnala internetno mašinerijo in ekspresno naročila še dvoje tango čevlje…
Dokler je še cajt!