Ah ja, tale moja reinkarnacija…

Ja ja… evo mene… počakte, da sam še svojo kangljico čaja zalijem z mlekom in se lepo usidram na svoj oblazinjen teritorij, pa kujci dobite sveže ap-dejte z našega lokalnega plodišča…

Samo dans sem bolj počasna… me je na bicikl vožnji domov skor zbil avto, kar ne bi blo nič novga, ker tale ‘Skor zbil’ se mi na mojih raketnih odisejadah dogaja ‘Skor’ vsak dan, ampak dans bi me skor zbil moj lastni cimer (!!!)
DDDDD!!!!??????

In to pa je dejanje, s katerim se težko sprijaznim…
Sej zdej diham, diham, še mal diham… Ampak…

Mislm, a vi kej veste, česar jest ne?
A sm spet kej spregledala?
A nisem žrtvovala svojih dragocenih trenutkov, da mu nesebično poiščem ‘the-one-and-only’ življensko tigrico?

K… Mene! Svojo edino ilegalno sotrpinko v kupčkanju denarja za najemnino… Mene, svojo jedino in edino pravo žensko v svojem sposojenem kvartirju, svojo…

Ah, kaj bi… Pustmo…Dobrota je s’rota…
In pol je treba to s’roto še povozit…

In ker mi tole življenje iz reinkarnacije v reinkarnacijo postaja napornejše, se moram mal zamislt nad vsem skup… A se sploh še splača reinkarnirat?
Ker je čedalje dolgočasnejše!!! Ker v dobrem starem Egiptu so mi ljudje sezidal tako fajn hišo, oblikovano k trikotnik, v Rimu je blo še boljš, so mi že zgradil bajto z wcjem in kopalnico, v srednjem veku smo se sam klal iz ene bitke v drugo, ja, divja era, iz tega obdobja imam sploh velik reinkarnacij, k nisem živel-la več k 20 let, aja, pa fajn je blo na Kitajskem, takrat sem mela še wc papir iz čiste svile, fensy in to, matr, to so bli sami fajn cajti, pa kake fešte, kake orgije…, Pa v Indiji sem dal nekoč zgradit Taj Mahal (eureka!!! Ni čudno da v tem življenju ‘patim zbog ljubavi’… zdej mi je pa vse jasn ), tko da se čist ne čudim, če sem tokrat poslana v tole zabačeno vas… kot samska arhitektka!!! )

One is punished by one’s sins,
not for them.

In ker lahko pri moji karmični degradaciji od faraona do arhitekta pričakujem, da bom v naslednjem lajfu pristala na gradbišču kot Mujo z lopato (jao, jao moji negovani nohtki…), bi si v tem življenju res rada zagotovila Karto za v Nirvano, zato vem, da moram bit dobra in odpuščujoča…
In pridna…
In tokrat plačevat davke…
In tokrat ne smem ukazat, da nej ga’eliminirajo’ cimra morilskega, ampak moram zato jest skuhat kavico, it do njega in spihat temne oblake…

Sej razumem, da je mu je težko, sedaj ko je postal cel Plejboj in zvezda!

Zato grem zdejle cimru napedenat en tak Veeeliiik Jumbo plakat, da bo vidu on, benti, če se res dobrotnike iz Buržuj Gradu, meni nič tebi nič, zbija po cestah, četudi vozijo nasproti v enosmerno…

Jest sem pač ženska in me, ženske, ohranjevalke človeške vrste, to smemo, je zapisano nekje v Piki Nogavički, kar let’te prebrat… Častna skavtska!
In ne zdej men, da je Pika Nogavička lezbijka!
Ne zdej z nizkimi čez obvezno žensko čtivo!

Je še vsak pošten policaj reku, da res smemo, potem, k smo se globoko dekoltirane darežljivo sklanjale k njemu, zmedeno mežikajoče od premočnega sonca, da na obrazec napišemo svojo izmišljeno cifro mobitela… Eto!

In ne mi zdej, da izsiljujemo ubogo moško vrsto, da postanete nemočni, ko ste na milost in nemilost soočeni z globino vabljivega ženskega dekolteja… Da vam takrat v glavi vse utihne in da se vam ostalo življenje ustavi…
Sej vemo zakaj, gravitacija krvi, pa to…

Ampak, a vi sploh veste, kako težko je, pošteni ženski, dandanes kupit do vratu zapet T-shirt? Ga ni na tržišču! Pulija še manj!
Tko da, ne krivte nas, nemočnih ranljivih srn, če hodimo napol gole pod soncem…
A ni že to dost, da tako ranljivo izpostavljene, vsak dan reskiramo kožnega raka…?
In to vse zaradi vas, moških!
Ker vi ste tisti, ki kreirate naše dekolteje, ki se na naših majčkah ustavijo šele tam nekje pri popku! Kar poglejte si dizajnerska imena: Cavalli, Armani, Moschino, Valentino, Dolce&Banana… Sami kleni moški kerlci, ki nas, uboge košute, slačijo za na cesto…

Me n’č krive, prav res da ne!