Samo kip na katerem piše: ‘Work in progress…’

Ok, šalo na stran in resen nasmeh na ustnice… Za nami je en presmejan vikend, v katerem smo si dokazali, da je življenje lahko plehko, in v tej veliki preprostosti zelo zabavno. Naš Buržuj Grad se vsako toliko spremeni v Gnezdo smeha, kar se mi zdi zdravilno, ker te spuca in ko takole nekaj dni ničesar ne jemlješ resno, še najmanj pa samega sebe, odkriješ da ni boljšega kot malo posmeha na svoj račun.

Zadnjič mi je prijatelj razlagal o pomenu Zen meditacije zrenja v belo steno. Da skozi ta proces zrenja spoznaš, kako se imamo sami sebe za pomembne… Prepomembne, in kako smo v bistvu majhni…
Jaz zrem na drugačen način… Najprej pustim, da nekaj dni vršim naokrog kot burja, potem pa skuham kanglico čaja in opazujem sledi. In če zrem dovolj iskreno, pogruntam tiste nevidne procese zadaj…

Zakaj vse to pišem?
Ker me je zadnjič nek drugi prijatelj vprašal, če si res želim, da je moj blog ena sama zajeb*…? Če si želim, da se me ne jemlje preveč resno…?

In ker je danes glih tak miren dan, lahko o tem kakšno razpredem. Vprašal me ni nič novega, o tem sem že sama večkrat razmišljala… Kdo je Poeta?
Odraz mojih misli in mojega življenja, ali podoba neke fikcije, spletene v moji glavi?

Si želim pisat globoke misli? Želim z vami delit svoja najgloblja spoznanja, do katerih vsak od nas pride po kolenih, ko gazi v lastnem blatu?
Ali pa želim preko Poete ‘bacit brigu na veselje’ in se pokazat, kot da mi je življenje samo igra, vrtiljak smrti, na katerem sicer občasno bruhaš, ampak v glavnem je pa zelo zabavno…?

Hmmm… An ban, pet podgan…

OK, resen nasmeh na obrazu… Ne verjamem, da si kdo od vas resnično želi slišat ultra pametne psiho pogruntavščine moje glave, razen če ste eni redkih, ki se naslajajo ob branju quick-fix rešitev drugih ljudi. Ker bi vam manjkala moja izkušnja blatu in tisti kvantni preskoki v naših glavah, ki delujejo le, če od globine lastnega blatu komaj še dihamo…

Mislim da je Hesse nekje lepo zapisal nekaj podobnega kot: »Če poskušamo govoriti o največjih življenskih modrostih, izpadejo kot norost…«
In tolk pa imam dni za sabo, da verjamem, da moji ‘kvantni preskoki’ v glavi, delujejo samo zame, ker, dejmo si priznat, vsak ima svoje blato in svojo lestev.

Sploh pa… Pred leti me je neznansko motilo, ker so postale blazno popularna art dela pod naslovom ‘Work in progress’…

»Kako to misl’te? Nedokončano delo? Sej mende ja gledam vašo predstavo, ki je presek nekega obdobja in vašega ustvarjanja v tem obdobju? Kako samo ‘Delo v nastajanju’ ?«

Vse skupaj sem cinično zapakirala pod kapitalistični koncept ameriških ‘Never ending story’ žajfnic in nadaljevank… Naj nam že v štartu zadeva zadiši po nadaljevanju, a ne…

Dans pa, v luči svojih lastnih kvantnih preskokov v življenju, štekam njihovo željo še na en drug način. So nam mogoče želeli povedat: »Ej, pliz ne me sodit, nisem še do konca vsega dojel in je tole sam prvi del… Obljub’m, da bom še razmišljal, še migal in da dobite še nadaljevanje…«

Zakaj vam vse to pišem? Zato ker sem se nekje nevede odločila, da vam ne bom pisala svojih blazno globokih, zame življensko pomembnih pogruntavščin, ker ne verjamem, da so dokončne.

Vem, živimo v času, ki zahteva perfektnost. Dokončnost. Popolnost tu in zdaj. Ampak mogoče je popolna samo nepopolnost sama!?

Nekoč je nekdo odšel, ker nisem bila popolna. Ker se nisem skladala z njegovo idealno podobo ženske, in samo dejstvo, da sem čisto povprečna ženska, ki samo vsake toliko doživi ‘eureko’ v svoji glavi, je bilo premalo zanga.
Ali pa preveč, kdo bi vedel.

‘In včasih smučam hitr, včasih pa počasi…’ Odvisno kolk se mi da gledat v špegu, ki mi ga življenje ves čas nastavlja vse okoli mene. Eno pa vem zagotovo: »vsaj pretvarjam se ne, da sem popolna ali da je moje podstrešje že blizu stanju psihološke perfekcije…«

Še se bom motila, še kdaj bom koga hote ali nehote prizadela in se potem grizla do kosti na svojem balkonu samokritike, ker vem, da bodice, ki letijo od mene, najbolj zabolijo prav mene samo.

Ja, mogoče sem tudi jaz samo nepopoln kip, ki na čelu nosi napis:’Work in progress’.

Mogoče se celotna pot samokorekcije začne prav s koraki priznanja lastnih slabosti.

In mogoče zato vedno še kje ostane kakšna psihološka zanka, da imajo naši možgančki kaj za žvečit…? Ker v stanju popolnosti se ni zgodil še noben izzum, ampak je vse zajel tihi proces razkroja in nazadovanja… Nevednost pa je izhodišče za nove pogruntavščine, podkrepljeno seveda z željo po razvoju.

Tako da… še naprej vam bom pisala o neumnostih, ki mi polepšajo vsakdan, medtem ko bom pridno meditirala po Rožniku in pila hektolitre čaja lastnega spoznanja.

Nisem popolna in že sedaj se veselim vsakega novega spoznanja, zaradi katerega moja Burja izgublja moč in je iz leta v leto bolj podobna nežnemu Maestralu, ki samo še ljubeče boža.

AVE !