Ko burja zapiha po Buržuj Gradu…

Samo kip na katerem piše: ‘Work in progress…’

Ok, šalo na stran in resen nasmeh na ustnice… Za nami je en presmejan vikend, v katerem smo si dokazali, da je življenje lahko plehko, in v tej veliki preprostosti zelo zabavno. Naš Buržuj Grad se vsako toliko spremeni v Gnezdo smeha, kar se mi zdi zdravilno, ker te spuca in ko takole nekaj dni ničesar ne jemlješ resno, še najmanj pa samega sebe, odkriješ da ni boljšega kot malo posmeha na svoj račun.

Zadnjič mi je prijatelj razlagal o pomenu Zen meditacije zrenja v belo steno. Da skozi ta proces zrenja spoznaš, kako se imamo sami sebe za pomembne… Prepomembne, in kako smo v bistvu majhni…
Jaz zrem na drugačen način… Najprej pustim, da nekaj dni vršim naokrog kot burja, potem pa skuham kanglico čaja in opazujem sledi. In če zrem dovolj iskreno, pogruntam tiste nevidne procese zadaj…

Zakaj vse to pišem?
Ker me je zadnjič nek drugi prijatelj vprašal, če si res želim, da je moj blog ena sama zajeb*…? Če si želim, da se me ne jemlje preveč resno…?

In ker je danes glih tak miren dan, lahko o tem kakšno razpredem. Vprašal me ni nič novega, o tem sem že sama večkrat razmišljala… Kdo je Poeta?
Odraz mojih misli in mojega življenja, ali podoba neke fikcije, spletene v moji glavi?

Si želim pisat globoke misli? Želim z vami delit svoja najgloblja spoznanja, do katerih vsak od nas pride po kolenih, ko gazi v lastnem blatu?
Ali pa želim preko Poete ‘bacit brigu na veselje’ in se pokazat, kot da mi je življenje samo igra, vrtiljak smrti, na katerem sicer občasno bruhaš, ampak v glavnem je pa zelo zabavno…?

Hmmm… An ban, pet podgan…