tralala hopsasa, pa ga spet srfamo…

Jupiiiiii, juhej juhej, naj kitara zagode, naj odmeva do…

Po dveh letih internetnega brezdomstva, je Poetka Poetina zopet dobila svoj internetni domek !!!
In zdej kot kaka križanka med pojočo škratinjo in mačko prenašam leptopa z ene na drugo okensko polico in se važim…
Ker se mi blazno fajn zdi, da sm ‘connected’…

»Da, da, ‘mi veri kul’, ‘buržujska cona’ in to…«

Z eno malo škatljico, na kateri utripajo lučke k na vesolski ladji, sem se spremenila v kvalitetnega japija in če bi bil leptop še moj, in ne sposojen, bi bilo vse skupi že perverzno kičasto.

Sej priznam, podlehna sem, ker se baham s tujo robo, ampak mal zaslug si moram vzet za ta najin današnji evolucijski podvig, ker če jaz ne bi tako, po babje težila, da rabimo doma napelat internet, kot to strokovno in zverzirano zna samo naša posvečena ženska sorta, bi še kar naprej hodila klošart in fehtart, kje se lahko mal na net prklopm…

»Stari, ne ne, tenx, ne rabm za litrco, jest sem druge vrste đanki… men manka net…«
Sej veste, da bi zjutri ob kavici mal mejl počekirala…, sej veste, če me je ravno danes kdo povabil na snemanje plate…

»Poetka, lead vokal rabmo, čist smo u k*…, dej bot faca, pa svoje pojoče telesce prežarči v studijo, ASAP…«, sej veste… take, male vsakdanje stvari…
Pa da me kdo pogreša, in da je ugotovil, da ne more niti dihat več brez mene… (itak!, in ne sam ti Škratka , I love you too )…
Pa da me Jonas že mal navsezgodi zjutri nasmeji, tko mal, namesto rogljička… …
Pa itak! Hororskop prebrat!!!
Pa vse možne trače o kakih ultra slavnih trapah… Pol se počutim vsa hudomušna in naspidirana, k dojamem, kolk mam simpl in nekompliciran lajf…

Tko no… Net je dandanes en tak reality check! Ameri hodjo vsak k svojmu šrinku, da so kul, jest rabim za to prijetelje in neeeeet…
(ok, pa še kako stvar, ampak danes sem extra dobre volje, zato ne bom požrešna in bom špilala kao lepo vzgojeno, skromno gospodično mično…)

…ki se seli še na zadnjo okensko polico v fletu, v kopalnico, da še cela ulica na severu vidi: ‘tko je najjača faca u kvartu!’ (ker vsi sosedi itak nimajo kej druzga za počet, kot zujit v najina okna, ker je cel praznik, k sva s Sebotom enkrat že podnev pršla domov…)

Ah Sebo… moj galantni vitez… Prejle sem skakala okrog njega, k je vleku kable za omarami in za Tvjem, in itak, da si je želel samo to, da mu dajem strokovne ženske nasvete, kako in kam gre kak kabel!!!
kKer sej je vseeno, če sem kable videla prvič v življenju sploh!
Ženske imamo pač prirojen instinkt, da pač vemo čist vse… Sploh! Itak! DDDD?

In ko sem stopicljala in štalo delala gor in dol po dnevni, sem dojela, da sem ga kompletno pokvarla!
Sebota namreč!
Ko sem se kako leto nazaj priselila, je bil Sebo tak skuliran, umirjen, zlo skuliran in še bolj umirjen, v glavnem, res en zlo skuliran in en zloooo umirjen tip, ki je s svojimi blond kodrčki mirno kadil svojo cigareto na balkonu, nepremično zrl v smreke na drugi strani ulice in, dam roko v ogenj: mislil zelo skulirane, modre misli…

In ker je bilo to ravno okrog nogomentnega prvenstva, sem doživela prvi Sebo-skuliranec-tuš, ko se ni evforično odzval na moje povabilo, da gremo v kak kafič gledat fuzbal… !!!!?!!!.. ?

Še več, izjavil je, da on fuzbala sploh ne gleda!
…????… halo? Zemlja? Se mi zdi, da me je spet z linije skenslalo…
Ker potem sem bila jaz tista fanatična fuzbal fenica, ki je vsako popoldne organizirala vkaterem kafiču bomo gledal žogico, ki si jo podajajo blaaaazno lepe moške noge, in potem sem bila jaz tista, ki se je z ostalimi desci drla za vsak ofsajt, sodnikov pisk in seveda: g o o o o o l….
Medtem ko je Sebo mirno sedel v kotu, elegantno prekrižanih nog, kot to zna samo on, in mirno kadil cigareto za cigareto…

Kam gre ta naš nori svet?

In najino leto soživetvene simbioze mi je razkrilo še marsikatero čedno lastnost cimrove skuliranosti, ki so mi bile balzam na dosednje fiasko izkušnje z inteligentno moško vrsto.
Sej nima pomena skrivat, da, priznam…, bila sem specialistka za alfa samce…
Ja, ja, sej ni treba ploskat, res, znala sem jih najt z zavezanimi očmi, pa četudi sem v kako beznico zavila ’samo še na en drink pred spancem’… To je bila šele trofeja!
Tam so bili ponavad tisti ta ortodoksni samci, pravi posebni specimeni, z eno roko še vedno oprijeti za vejo, z drugo so se izmenično čohali po…, no, pa saj veste kje vse ( to pa res ni za v javnost, ker tole je en tak lep in šik sajt in to… ),
in ja, seveda potem niso imeli nobene roke prazne, da bi božali mene!!!! DDD…???

So bli sicer sami ‘čednitist totalis’, res pasemska zvrst, !!!
(miselni uskok: če rabi kera kakega ultra lepega moškega za dejt, k ma frendica poroko, ve pa samske, pa to, ej, jst sm ta prav naslov, da vam najdem res tko čedne samce, da se bo še frendica, k vam skoz kao zaskrbljena teži: »a si reeessss še samska?« čist zasikirala na lastni poroki Drgač me poznajo tud kot Madam, mam nos za dobro genetiko… Moja cifra je v Salamoncu!)

In če jih postrojim v vrsto…, aahhh…, ja, res, eden lepši od ta druzga in čisto vsi pošteno bolj desci od povprečne moške baže…. Ja, ja, če sem za kej specialistka, potem sem za izbiro čednih postavnežev…

Sicer je potem škripalo na drugih področjih, a-la kultura, pa baletne predtave, pa klasični koncerti v Cankarju, pa it k staršem na kosilo , pa pogovarjat se o knjigi ki jo trenutno berem, k so oni z bralno značko zaključili kariero branja knjig, pa…,

sej štekate…

Ampak so pa znali vse popedencat po hiši! Poetka je imela redno servisiran avto, pa vse police pridno pošraufane in ne, nobena vrata od omare niso postrani visela… Ni mi blo treba očeta klicat ob polnoči, kako se že menja varovalko, da me ne bo ubilo, in take stvari…
Ah ja… Dobri stari alfa cajti…

N’č kaj… Je tud Poetko srečala evolucija, če že ne pamet (ne, ne,  ta verjetno res ne…)

In potem se, naveličana in strumno odločena, da zdej me pa v lajfu zanimajo samo še Beta moški, taki, k so evolvirani in ki bodo hodili z mano tud kej med ljudi, ne samo v Bauhausa orodje gledat, priselim k komet z neba k Sebotu…
mirnemu Budi, ki zre v smreke in pametno misli!

Eno leto sva zložno živela, dokazal mi je, da ste moški najbolj fascinanten pojav (takoj za ženskami, seveda), skupej sva kuhala, se režala, se ga zapijala, hodila na koncerte, ždela na balkonu in ob zujenju v smreke skupaj tuhtala sploh najbolj pametne misli… Ah!

Nakar gre in se pred mojimi očmi skvari!

K mlek če ga en teden pustiš na žgočem soncu!

Zadnje dni, odkar je moje teženje za internetom (in mrk na Poetinem blogu…) doseglo visoki C zoprnosti, se je prelevil v najbolj ultra Alfa samca, kar so jih imele čast uzreti moje prekaljene očke! Vse je spedenu, kable zrihtu, zlezu za omare, prestavil omaro, vse po kompu poklikal, tako da se je kr svetil… In mimogrede še omaro pošraufal, da mi je ni treba vsakič brcnit, da se zapre!

Konec sveta!
Konec upanja!
Celo duhovni znanstveniki v sebi nosijo kvarno zel jamskega sindroma!
Zdej mi sam še manjka, da me začne pretepat in mi nehat kuhat…

In jest sem samo brlela kot mala lučka nagajivosti med vrati in opazovala pogreb mojega Bude…
Očitno je to moja karma! ‘Alfa stanje’, samo malo drugače…
Očitno so mi usojeni samo ultra mačistični, robustni kavboji, ki znajo vse spedenat v lajfu.
Težko meni, a? 
Očitno še tako visoko duhovno tvar spridim in jo zlevim v nekaj plehkega in mesnatega… Očitno nisem usojena za meditacijo pod vegetacijo…

Blond kodri mojega alfa cimra so se dvignili nad kišto računalnika in se zelo mačo nasmejali…
Bil je jako zadovoljen sam s sabo!
Jaz pa sem se vdala v usodo, ipak smo na Balkanu, kjer so Malkowicheve besede zakon:
»It is beyond my control…

Alfa, Beta… levo desno, ven not, itak je vseeno… Itak!
Važno je, da smo v Buržuj Gradu, KONČNO DOBILI INTERNET!

AVE !