Gotani… naj ne nehajo… nikol!

Naj ostane… naj se še enkrat vrnejo, nej se vse še enkrat ponovi, vse od začetka, naj še traja in še in še in še spet…

Polzenje videoprojekcije po odru, po skoraj negibnih figurah glasbenikov… medtem ko je v vseh nas vrelo… če sem pogledala na levo, če sem se ozrla na desno, vse okrog mene so telesa migala, se pozibavala, se zvijala… od preprostega užitka, od sreče!

Že dolgo, res dooolgo ni bilo v Križankah koncerta, ki bi nas tako spodnesel, kot včerajšnji Gotan Project… Projekt Tango…
Z Metko sva se ves čas budili s sunki komolcev v rebra: »Ne, bejbi, ne sanjaš, ta dva modela res zgledata tolk stara k najina fotra, če ne še več, pa lej kolk ga gruvata…« In sva migale dalje, kot v najlepših sanjah na kakem elektro partiju, pa spoh ni bilo treba ne v Pulo, niti v Gavijolo, niti v sanje… Sanje so prišle v Križanke!

Vibriranje basov v želodcu in pogled na oder, ki je dajal filing, da sem na kaki gledališki predstavi… Vsi odeti v belo… Kot na poroki… na poroki med užitkom in estetiko… na poroki med preteklostjo in prihodnostjo, na poroki med ljubeznijo in temno strastjo.

Sicer vem, da sem konkretno pristranska, ker Gotane fanatično zasledujem že leta, in moja tango strast in to… ampak… kar je dobr je dobr… Sej predskupina Godalika… sami ena A muskontarji, in kvalitetna glasba, in to… sam, kaj k sm trenutno v fazi lenobne uživancije in me ne spraviš ne v opero ne na balet… zato so mi po ta tretjem komadu že mal…
Thja, očitno bom po vseh teh letih borbe za visoko kulturo vseeno morala priznat, da sem celo jaz klonila in da ne, ne morem več vsak dan poslušat ali gledat resne kulture, in naprednih art projektov, ker sem včasih tako ožeta, da mi, priznam (in se že ob priznanju posipam s pepelom in se kesam…), hudo zapaše kak izi pop-kulturni ‘cheap-thrill’… kak plastičen arti obližek. Kak lahkoten dizajnerski kič v kulturi…
Kaka svetlikajoča površina, ki se mi tako zablešči v oči, da mi niti na kraj pameti ne pade, da bi šla razmišljat, ali ima projekt tudi kako noto globine. In kera je to pravzaprav…?
Nekoč nisem mogla razumet, kako lahko starejše gospe v knjižnici prečešejo stalažo z žajfastimi romančići podolgem in počrez, medtem ko sem jaz obstajala samo za kultne knjige… thja…
Ma je že ene vode preteklo od teh ‘kultnih dni’ in zdej vem samo, da se mi čist zna, kdaj v ne tako daljni prihodnosti zgodit, da bom s starejšimi damami popestrila svoj vsak dan z žajfastimi liki iz romančićev in sanj…
Tko da, Godalika, res super, ampak za take nastope se moram mal v naprej psihološko s sabo pogovorit, da: »dej stara, sej veš, da je treba možgančke skoz razvijat, da ne padeš v zaspano ‘neandartališ fazo’, in sej veš, da je tole ful dobr, tko da… ne, ne flirtat s tipčkom na tvoji levi, ja, res je jami in božanski in za pojest in to, ampak tole je kulturni dogodek in ne vaška veselica, zato posluš ta prehod, in uauuu kva Jelena dela na violinci, res je fajn glasbenica in so res super glasbeniki in to…in plizzz, nehi zehat!«

Ma… Zadnje čase mi moja izmozganost milijontih jobov in projektov pušča davek, zato mi mal zmankuje procesorske moči za večerne kulturološke aktivnosti. Moj obče znani Pavlov sindrom, da zaspim tisti moment, ko se ob večeru zbližam s kavčem ali, bog-ne daj, posteljo, se je razširil na asociacijo: »noč-Poetka zaspi….« Ja, kužki trzajo na cinglanje po posodi s hrano, jaz sem pa kot rožica! Ko začne padat mrak, mene više nema…
Tko da… če se že borim s Pavlom v sebi in grem na kulturno zabavo, nej bo vsaj nekaj veselega, melodičnega, spevnega… Neki za up-lifting telesa in duha… Sej to še ne pomeni, da je to aprijori takoj goveja župca… OK, lohk gre tudi kak centimeterček v globino, ma ajde, bom nekak še preživela… Za obči blagor naroda in razvoj…

Polzenje luči in pulziranje glasbe nekje v želodcu… Hvala tistmu, k je izumu fršterkerijo, ki naredi, da basi tolk zadonijo in premaknejo vse celice od vratu pa do repka… In k si je zamislu vse tiste gumbke in škatle takšne in drugačne, da je donelo k ob koncu sveta. Kaj mi bo izum ultra super avspuha, pa eko dizel goriva, pa avta na vodik, pa vodikova bomba… Sami nepomembni izumi 
Edino kar še ostaja izmozganemu proletarijatu je dobra stara mjuza!
In žestoka feršterkarija, da mi mal zmasira notranje organe… Ob takihle trenutkih defakto štekam naše južne brate, ki v svojih predelanih avtih, kot obvezno opremo, s seboj prevažajo vuferje, da nabijajo base do daske… Ma, fantje majo prou… K včasih res zapaše tisti črnski: »Gimme some noise…« Da me zvok zmasira in prepuca.

In potem koncert… Veliko svetlobnih efektov, veliko melodike in prijetnih zvokov za v uho… In ja, je šlo še kak centimeterček v globino, ker so se grafike po platnih fenomenalno prepletale z glasbo in itak njen vokal…
Globok, skoraj moški po barvi, glas, za katerega težko oceniš kdo poje, če zapreš oči… Njena barva glasu je zemeljska, težka in temna, ampak hkrati večna… In potem še pogled na njeno pojavo, na njeno ženstvenost, odeto v dolgo večerno belo obleko… V bistvu nesporno ženska, do zadnjega glamurnega dodatka nakita, z nežnimi gestami rok, ki so se hrepeneče ovijale okrog mikrofona. Hipnotično celo za streight ženske, vam povem!
In potem bandoneon… in visokorasli Argentinec, ma božanski res, z črnimi kodrčki in vse to… ma res, jami, jami… In sploh so bili vsi moški tolk lepi! Kot da jim je Alan Hranitelj delal stajling! Vsi v belih oblekah, belih srajcah in z, opa!, živo rdečo kravato! Pregrešno!

Ne, za Gotane se ne more rečt, da so pocen in plehki, je vse preveč v nulo premišljeno in dodelano. In predvsem so osvojili vso publiko! Ljubljansko zdolgočaseno petično srenjo! Ne res, že dolgo ni bilo koncerta, na katerem bi narod tako iskreno hlepel po še… In koncerta, na katerem, so si ŠE ZAŽELELI TUDI GLASBENIKI SAMI!!!!! Halo?
Ponavadi se mora publika metat na vse štiri, iztulit še tisto zadnje, kar se iztulit da, da nam naklonijo še kak bisić… Ne, Gotani so se včeraj po konkretnem bisu, še sami ponudili, če si morda želimo še en komad… Uau, eto moje srce na pladnju. Svaka čast, fotri, tokrat je moj Pavlov sindrom zaspal ob polnoči, in ne jaz!

Mimogrede… hecno ju je bilo gledat, starejša možakarja, kako harata za mešalkami, za posebej postavljeno kuliso… kralja na podiju, po katerem je tekla grafika, katere se ne bi sramoval niti kak progresiven mulo, a kamo li dva stara fotra… Impresivno!
Skupaj z grafiko so mi po glavi šopale slike teh dveh fotrov, kako nekje na francoski obali srebata Martini dry in se veselita življenja… Sedita v lokalnem bifeju in polna lajfa čekirata mimoidoče bejbike, klepetata, se pogovarjata o glasbi, si popevata napeve… kakorkoli, vse počneta, počneta ‘con mucho gusto’…

In potem mi je kapnilo: to je TO! Onadva to počneta s totaaaalnim veseljem… Onadva v tem z vsako svojo poro uživata! Kako mora biti perverzno dobro, če lahko v življenju delaš samo tisto, kar ti je največji žur… (Mjav… Bomo tudi mi še enkrat pršli tja…itak…  )
In tema fotroma se je to totalno čutilo! Kot dva klena mladca sta slemala z glavami nad mešalko, tak gruvi muv je imel nekoč samo še Ian od Prodigyjev… In je gruval tudi ata na kitari, in je bog na bandoneonu blestel in žarel, in je pevka vila roke v molitvi strasti, in sva gruvale še midve z Metko, da je slemalo in gruvalo vse na levi in vse na desni…

Kot da bo glihkar odbilo polnoč na norenju za novo leto!