ko se je pločevina pod vročo mačko ohladila…

sej ženske znamo bit tud prijetne! potem ko s predzgodovinskimi radarji začutimo prihajajočo nevihto in lahko na obešalnik zelo očitnega naravnega pojava obesimo svojo vrelo slabo voljo, vsa nasršenost in slabavolja samodejno ponikneta kva-jst-vem-kam… enostavno izginejo…
evaporirajo v nabirajoče se oblake, da pol lahko vsa pametna stojim na balkonu in s še pametnejšim ‘look-om’ zrem v oblake: “uuuu, dans bo pa še dežval…”

danes je torej večer za gnezdenje… in seveda za kaj drugega kot I Ching…
kaj bi drugega, res!
ker, ko zemlja začne na dan bruhati deževnike, človekovi brezbožnosti ostane samo še dobro staro šloganje!
in ker sem, kot že rečeno, nečimrne babje vrste, se ne morem pečati s kakimi običnimi tarot ali ciganskimi kartami… ne, ne… ta moj metafizični impulz hranim s pristnim kitajskim simbolizmom, v katerega lahko projiciram ves svoj kaotični mali, veliki svet!

ga.Manca K., to je pa moje srečanje z Bogom!

…

“če igramo igro ali ne,
svet jo kljub temu igra z nami.

Ne glede na to,
kaj naredimo oziroma česa se vzdržimo,
naš umik ne spremeni ničesar.”

 

Gunther Anders, 1956

 

možganski harrasment malo kasneje…

thja… če na blaženo nedeljsko jutro kdo prehitro zavandra v svet sanjave ženke, mora pač na svoj križ prevzeti, če taista sanjava mačka še v polsnu z preživetvenim instinktom, z zobmi povleče krempeljce na plan in potem piha in puha in vsa nasršena po turško sedi na svojem teritoriju balkona… in piše sentimentalne pesmice…

ne vem, mogoče sem prevečkrat prebrala Adamsovega Štoparja in tisti trumfalni pasus, v katerem Vogonski kapitan Arthurja in Forda muči z branjem poezije…
verjetno je to res okrutnejše, na mirno nedeljsko jutro, kot kaka kitajska varianta spuščanje kaplic vode na nič krivega cimra…

danes sem sentimentalka, in to zna bit za človeška bitjeca, ki po pomoti zavandrajo v radij mojega dometa prava mini kriminalka… danes bi morala nosit značko: “zajebavate me na lastno odgovornost!”

sexual harrasment zjutraj ob kavi…

VREDNO JE…
(by Poeta)

Prebujanje na najini terasi,
z dišečo kavo v roki…
prijetno je…
čuten plesni objem,
in noč prežeta s prijatelji…
veselo je…
igra senc in filmski trak
na potepu s kolesom…
lepo je
silhuete dolgih dreves,
na sprehodu pod soncem
zame ste…

In če so to stvari,
ki tvorijo moj svet…
lepe so…
Stisk roke,
objem in poljub…
naši ste!
in če ste vi ljudje,
ki spremljate moj svet…
dragi ste…
in če si damo velike
in male nežnosti…
večno je!

ker moje je,
kako kava zadiši v jutro
ker zame je,
ko mi s poljubi kažeš pot v nov dan
ker najino je…
ker naše je…
ker res vredno je….

ker prijetno je,
ko te zjutraj najdem ob sebi…
ker žametno je,
ko rišeš po moji beli koži
ker najino je…
ker naše je…
ker res vredno je….

in če samo še enkrat zaplešem nocoj
v tihem objemu sreče…
vredno je…
In če se le še enkrat prepleteva
in izginejo sence dreves…
vredno je…
in če le še enkrat
diham s tabo v najin večer…
vredno je…
in če le še enkrat…
…
vredno je!