blogancija postaja realnost…

“ej, stara, pa ti to vseeno resno,a?”

me gleda prelestni cimer izza svojega monitorja…

sej vem, da meri na mojo najnovejšo muhico, na moj najnovejši hobić, ki sem ga pridjala čedni vrsti resnih in jako trdnih hobijev… z vešče zverziranim damskim ušescem, ki zna zignorirati kar mu pač ni po volji, gladko malo preslišim povabilo k kulturnemu dialogu, ki bi prekinilo enakomerno nalaganje prahu med nama, ko kot zadrogirana nepremično zujiva vsak v svoj ekran…

sej vem, nisva čist gladka, morda se prav zato tako fenomenalno štekava!

ker če bi bila v možganskih resorjih pravilno ustrojena, bi sedaj pila, plesala, se besno dol dajala z komerkoli bi že privandral naokrog, in potrošila vsaj del tiste zaloge kondomov v kopalnici…

očitno sva zbiralca prahu v vseh možnih odtenkih, in ne nisva izbirčna, zbirava ga na vseh možnih placih… jaz sem seveda v svoji nečimrni naravi šla še korak dalje in iz najine shrambe naredila prvovrstni laboratorij za proizvajanje penicilina… sploh ni tako težko res! najprej moraš pridno slediti notranjemu klicu hrčka nabiralčka in vsakič ko se oglasi, pridno kupit kilo pomaranč in vsaj pol kile limon… bo penicilin boljši! potem pridno vse zložiš v kak oddaljen kot shrambe, pot pretezo soživečemu, da bomo jutri zjutraj pa đusal… bomo zdravi

jea rajt!

seveda naslednji dan nikdar ne đusamo, ker mi v moji jutranji fizični neprištevnosti jedvica uspe pritavati pravičas do službe, na pomaranče in limone medtem pridno pada blagodejni penicilinski prah in čez kak dan, dva norenja ‘dedlajna’ dela, se spet oglasi tihi mali glasek hirajočega hrčka, ki si v preperelem ozračju računalniške klime zaželi svežega soka pomaranč…on bi vitaminov… on bi življenja… in ne smemo bit mučitelji živali… pejmo po pomaranče, pejmo po agrume vseh vrst, sveže sadje je najbolj zdravo!

tko da ja, sem certificirana kurturologinja, pri čemer je moja kultura plemeniti penicilin… kaj čmo, eni smo nadarjeni za male stvari

“ej, a ti se zdej ne pogovarjaš več z mano? stara, dej da ti skenslam tale tvoj blog, da nauš ratala adikted…”

srfam… šnofam po netu… ko me kaka stvar zagrabi, me pač zagrabi do konca in čez in potem moram zvedet vseeeeeeeee o tej stvari… sej vem, Rugelj bi znal kako navršt čez moj psihološki osebnostni problem, ampak moj hrček ni lačen samo vitaminov ampak tudi dobrega starega đanka… in je taka preprosta kmečka hrčkurina, ki ne viha nosovov, zato me včasih zapopade, da moram zvedet vseeeeee tudi o kakšni kompletni tračoidni neumnosti… Sir Rugelj, hvala, res ni treba, že vem, da sem poseben kaliber, ampak ‘don’t hurt my fillingz’, mojemu blaženemu stanju se ne reče trčenost ampak Drugačnost… Jeah! Vsi drugačni, vsi enakopravni…

“stara, pa sm mislu, da smo mi bojz with toys…”

ok, v neki jako pametna-wanna-be knjigi sem prebrala, da moraš moškemu na tretji poiskus vzpostavitve stika pa reeeesssss že odgovort, če mu nočeš odškrtnit pogačo z ega, in moj cime je res srček od človeka, ker pridno dekontaminira najino shrambo, ko nivo penicilina že omogoča nastanek kake nove, še nepoznane živalske vrste… matr, če se bodo ejlijeni manifestirali na zemlji, se bodo defakto v najini penicilinski shrambi (ali lahko tu v bran svoje male gnade dodam zaznamek, da smo zdravi! res, drgač smo pr nas doma res ful zdravi, vsi! cime in jaz, oba! tko, da… eni imajo: ‘love is in the air’, mi imamo: ‘penicilin is in the air’… in dela!)

“stari, morm mal prečekirat, kva kej ostali pišejo, da sploh vidm, kva folk piše na blogih…?”

“aha…”

(to nikol ne pomeni kej spektakularno dobrega… )

“aha kaj?” (ziritirana vprašam, ura je tri ponoč, folk žura po Ljubljani, men se pa ne da, k sm imela popadek, da se želim mal skulirat… sej vem, no comment!)

“nč sam tko, k tega je velik a veš, pa nism glih navajen, da jest prvi neham delat… ne sekiri se, ti sam piš, itak tega n’kol nuben ne bere…”

aaaaaa,

pol je pa kul!

ker se je nekje vmes v meni že prebudila osnovnošolska klica čistega firbca, in sem se stvari lotila analitično… eni delajo svoje filmčke… drugi folk učijo o glasbi, o filmih… in ker se meni nič o tega ne da delat, sem se že mal zasekirala, če bo prihodnost tele strani res tako svetla, kakršno želi vsak nadobudni starš za svojega otročiča…

tko da se mi je resno odvalil kamen od kamna…

in gremo lahko spat… v varno zavetje penicilinske omame, po kateri hočeš ali nočeš vedno spiš kot v komi!