ahoj…

ker je danes pač tak dan…

morda prav sedaj nadobudni najstniki brskajo po žepih hlač in jakn, kje je skrit še kak pozabljen evro, da se ga malo prisekajo, ker je petek in to, in se spodobi s prjatli kakšno spit… kakšno rečt… kakšno pozabit…

ker je petek in to… in je treba med vikendom malo podstrešje spucat, malo ventilčke spustit, da ekonomski lonec, kateremu ljubeče rečemo ‘naš mali svet’ en lep dan ne eksplodira…

samo… moja najstniška leta, ko nas je regenerirala steklenica Grajske črnine, katero smo si zaupno podajali iz rok do rok v kakšnem parku Belega mesta, so že lep čas mimo… sploh pa, pri mojih letih se že spodobi malo napredovat, se darvinizirat, evolvirat ali kako že, in glede na to, da sem zmeraj imela neko posebno čast povečane nagnjenosti k ‘princeska sindromu’ sedaj elitistično viham nosnice nad vinom v literskih steklenicah…
sedaj padam samo še na izbrane buteljke… in roko na srce, dobesedno padam, ker so najstniška leta zagnanosti in vneme že toliko daleč, da se sedaj že po nekaj kozarcih obnašam kot opica, kar me, če sem količkaj odnesla od učnih ur biologije, malo zaskrbi, ker to pač ne pomeni ‘upgrade-a’ po evolucijski lestvici, ampak en čisto navaden štrbunk nazaj v kameno dobo…

ah ja… ker je danes pač tak dan…

in ker sem na poti sem opazovala mladež pred najboljšim sosedom, kako se opremlja za petkov tradicionalni pohod, in me je odneslo nazaj, kako smo, polni elana in vneme v petek zvečer odvandrali pod luči Ljubljane, prepričani, da bomo prav mi rešili svet! ko je krožila steklenica, smo bili iz minute v minuto pametnejši, po luftu so frčale same drzne ideje, vsi smo bili neustrašni, vsi smo imeli jasno predstavo… o vsem! ni čudnega, brali smo Sartra, Camusa in Kafko!

v bistvu, sedaj, ko gledam nazaj… uf! še dobro da smo preživeli! hecno pri vsem skupaj je, da jih je velika večina iz naše petkove družbe poceni vin postala pravnikov in ekonomistov! očitno nam je Kafka dodobra nakisal možgane! ne resno, kam so šle vse tiste ideje, je bil ves tisti opoj vina prelit zaman? pa tista pristna človeška bratovščina, ko si prjatlu ob sebi stisnil roko, ko si mu podal flašo… no ja, delno zato, da v senci dreves dragocena tekočina ni romala na tla, predvsem pa zaradi Chejevega duha bratstva, dotikati se soborca… takrat smo živeli povezano… takrat smo dihali eno… takrat smo vse delili… nekdo je prinesel litro, drugi zavoj cigaret, tretji pol sendviča od kosila, saj je bilo vseeno… važno je bilo, da si prišel, da si pod milim nebom sedel ob nekom na sveže dehteči travi in debatiral o … o vsem! o lajfu, o prfoksih, o štalah s starši, o tem, da bi najraje dvignil palec in šel pogledat, kakšen je širni svet…

in danes je pač tak dan… zunaj kaplja z neba in meni se na petkov večer ne skače po lužah Ljubljane, v iskanju proste mize na toplem, kjer bi lahko spila svoj precenjeni koktejl… morda je kriva vsa voda z neba, da me je zmehčal tisti pogled na mladež pred trgovino… ker sedaj me ima, da brskam po kulovarjih spomina, kam neki so odromali moji stari bulerji, ker sedaj me ima, da bi šla domov in tele drage salonarje šla postavit tja, kamor, roko na srce, spadajo… v omaro… ker so lepi in seksi, vse res, ampak ljudje božji, celo ženska nečimrnost ima svoje meje, ko pade dež, in se ženska potopi v svojo juhico emocij…

včasih sem tole svojo juhico emocij zalila z vinčekom, dodala kakšno revolucionarno idejo, dve, kakšen bleščeč citat iz ultra pametne filozofske knjige, ki sem jo prav takrat brala, in vse lepo posrebala kak petkov večer, obkrožena s prijatelji… sem se instantno počutila bolje, če ne prej, naslednji dan ob sobotnem družinskem kosilu, ko sem morala pred mamo graciozno skrivati zborovsko petje mačke, tigra in leva v glavi…

ura je bila sedem zvečer, ko sem se že vračala z mesta, jaz velika potepinka, ki pridno in redno poklanjam ‘hommage’ na oltar spomina mojega deda, velikega vandrovca, za katerega je bila Dolenska absolutno premajhna, in zato redno in vztrajno ventiliram vse dedove gene v meni… ampak danes sem se že ob sedmih vračala iz mesta… halooo… očitno smo zajadrali v leta, ko prjatli še zmoremo kosilo po šihtu, da si izmenjamo na hitro, kako je bilo med prvomajskimi, in a veš kva je una rekla… ne k a veš… una…

kera že?

in ko sem glisirala s svojo črno limuzino po asfaltno reki tega mesta in so nad svetlečim lakom moje nobel ženske pleh lupine, rumene svetilke metale svoje slike, kot v kakem Lynchovem filmu, sem začutila brezčasnost… po nekem meni nepoznanem ključu kvantne fizike, sem zgubila občutek za čas… iz vsake možne mokre rupe je mladež vrela na dan z litrcami rdečega v rokah, jaz pa sem lenobno otopela glisirala v svojih ultra seksi salonarjih za pol plače, nekje med sklopko in pedalom za plin, in zapopadlo me je, da se ne bi ustavla pred hišo in bi šla pogledat, kako je tam, na drugi strani tega zatohlega vsakodnevnega sveta, tam zunaj, tam, v svetu, o katerem smo sanjali, stran od te dnevne rutine, v kateri so moji nekdanji najstniški soborci postali ugledni pravniki in ekonomisti…

sej vem, danes je pač tak dan in kosilo s prijateljico pač ni dovolj velik ventil za vse kar se je ta teden nabralo v meni… sploh, ker punce jemo samo še solate in oh-in-sploh pazimo nase in kako nej se človek sploh sprosti v tem načinu življenja, ko druga drugi štejemo kalorije, ocenjujemo vrednost majčke in… o ne! spet si je kupila nov T-shirt v Devetki… Damn, nujno moram po nove sončne špegle…

zunaj je vsa voda padala z neba, jaz pa sem sedela v svojem malem črnem avtiču, in gledala vhodna vrata svoje hiše… po glavi so se mi podile slike mladih, polnih elana, v zanosu, v navalu, kar naenkrat so postali veliki, prave podobe Hunov, ki bodo zdaj zdaj zajeli mesto, preplavili ves svet… Polni idej in zamisli, ker še ne vedo, da bodo postali pravtisti pravniki in ekonomisti, čez katere sedaj zvalijo toliko psovk…

in morda zaradi njih…

morda ker je tak dan…

sem obrnila ključ in mali črni avtič vrnila pod soj žarometov… prišla sem sem, v svojo malo pisarnico, kjer ena zadnjih stojim na okopih nekdanjega sveta, na okopih bleščečih citatov knjig, ki so predstavljale hrano moji mladosti… sem namreč ena redkih, ki stisk roke prijatelja, ob primopredaji Grajske črnine, ni zamenjala za pravniško ali ekonomistično vedo… postala sem arhitekt, in še vedno verjamem, da lahko ideje posameznika materializiramo v kvalitetne podobe… saj vem… sanjač sem… in v sanjanju poeta… in to je moj blog… blog za sanjače, blog za tiste, ki še vedno verjamemo!

Ave!