ahh… moški!

da da, spet me matrate…
prelestni mladci namreč…
spet se mi motate po glavi, pa če to hočem ali ne… očitno genetika še vedno dela svoje in pomlad še vedno premeša hormone v mojem starem, ignorance zverziranem telescu… pa pejmo lepo po vrsti!

vse moje pisanje o pivski meditaciji mi je seveda pošteno izsušilo grlo in ideja o špricerju na sončku me je odnesla na ljubljansko obalo z mojim Škratkom. Upsi, pa da ne bo pomote, jaz sem preveč ‘kompleksna’, da bi se hodila nastavljat pred Mačka… tja smeš it samo če si lep, urejen in žešče ambiciozen mladi japi-wanna be (ker pravi japiji gredo popoldne na solnce v Piran… Itaq!) Al sem pa že prestara za te neke površinske flirtaže, k niso nč druzga k light krema za sončenje za občutljivi Ego.
In verjemte, na ljubljanski Plaži je precej sonca…

ahhh… čeif !

Čeif, glagol, maksimalno uživanje na balkanski način.

Ja, danes je dan za prakso tega blagozvočnega glagola… Balkon z ravnopravšnjim kotom sonca, leptop in kanglica sveže skuhanjega čaja… Z mlekom seveda. Čeprav se mi je nizozemski Bastiaan nekoč smejal, da tam samo otroci pijejo pravi čaj z mlekom…
Tudi prav, nikdar se nisem folirala, da sem kaj več kot en velik, slabo prilagojen otrok.

Danes je dan za meditacijo. Za razmislek. Ok, vem, da je tehnično gledano meditacija prav stanje brez misli, ampak, doseči stanje, v katerem se vršanje v moji glavi vsaj za kanček poleže, je zame že ultra alfa stanje.

In verjamem, da ima vsak od nas svoj način ‘meditacije’.
Za nekoga je to pet minut na čiku, ko obstajata samo ti in tvoja cigareta; za drugega je to pobeg na fitnes ali na kolo, in ja, za večino dobrih starih slovenskih atejev je dnevna doza meditacije tisti redni ovinek v bife, na poti domov…
In drage slovenske mame, to morate pač štekat, ljudje smo si pač različni in če se naši ateji zapijanjajo v bifeju do pozne ure in kot pepelke šele s polnočjo krenejo domov, bi v bistvu lahko bile ponosne nanje…
K oni fuuul meditirajo in razmišljajo…

a kup kdo ruter?

prodamo ruter, nov, ves lep, modre barve, z ful lučkami, k fuuul gruvi utripajo,
je praktično nov, dans smo ga prnesl iz trgovine… ampak je kao ‘party spoiler’ tko da je na prodaj…

ja, sej vem, da sem še pred parimi urami vsa evforitetna tipkala in surfala in po netu šnofala, in glih v tem je problem…

Sebo pravi, da ni vedu, da pol postanem vsa tiha in nekomunikativna in da ničesar ne registriram sploh!
Kaj sm pa jst vedla, da lahko ženska ob glajdanju po netu doživlja nirvano… in da sem pol vsa tih in izklopljena in krotka…

in kdo bi si mislil, da bo moja tihota kdaj motila kakega moškega…  !!! 

još ima nade za nas!

tralala hopsasa, pa ga spet srfamo…

Jupiiiiii, juhej juhej, naj kitara zagode, naj odmeva do…

Po dveh letih internetnega brezdomstva, je Poetka Poetina zopet dobila svoj internetni domek !!!
In zdej kot kaka križanka med pojočo škratinjo in mačko prenašam leptopa z ene na drugo okensko polico in se važim…
Ker se mi blazno fajn zdi, da sm ‘connected’…

»Da, da, ‘mi veri kul’, ‘buržujska cona’ in to…«

Z eno malo škatljico, na kateri utripajo lučke k na vesolski ladji, sem se spremenila v kvalitetnega japija in če bi bil leptop še moj, in ne sposojen, bi bilo vse skupi že perverzno kičasto.

Sej priznam, podlehna sem, ker se baham s tujo robo, ampak mal zaslug si moram vzet za ta najin današnji evolucijski podvig, ker če jaz ne bi tako, po babje težila, da rabimo doma napelat internet, kot to strokovno in zverzirano zna samo naša posvečena ženska sorta, bi še kar naprej hodila klošart in fehtart, kje se lahko mal na net prklopm…

»Stari, ne ne, tenx, ne rabm za litrco, jest sem druge vrste đanki… men manka net…«

Gotani… naj ne nehajo… nikol!

Naj ostane… naj se še enkrat vrnejo, nej se vse še enkrat ponovi, vse od začetka, naj še traja in še in še in še spet…

Polzenje videoprojekcije po odru, po skoraj negibnih figurah glasbenikov… medtem ko je v vseh nas vrelo… če sem pogledala na levo, če sem se ozrla na desno, vse okrog mene so telesa migala, se pozibavala, se zvijala… od preprostega užitka, od sreče!

Že dolgo, res dooolgo ni bilo v Križankah koncerta, ki bi nas tako spodnesel, kot včerajšnji Gotan Project… Projekt Tango…
Z Metko sva se ves čas budili s sunki komolcev v rebra: »Ne, bejbi, ne sanjaš, ta dva modela res zgledata tolk stara k najina fotra, če ne še več, pa lej kolk ga gruvata…« In sva migale dalje, kot v najlepših sanjah na kakem elektro partiju, pa spoh ni bilo treba ne v Pulo, niti v Gavijolo, niti v sanje… Sanje so prišle v Križanke!

Vibriranje basov v želodcu in pogled na oder, ki je dajal filing, da sem na kaki gledališki predstavi… Vsi odeti v belo… Kot na poroki… na poroki med užitkom in estetiko… na poroki med preteklostjo in prihodnostjo, na poroki med ljubeznijo in temno strastjo.

ko se je pločevina pod vročo mačko ohladila…

sej ženske znamo bit tud prijetne! potem ko s predzgodovinskimi radarji začutimo prihajajočo nevihto in lahko na obešalnik zelo očitnega naravnega pojava obesimo svojo vrelo slabo voljo, vsa nasršenost in slabavolja samodejno ponikneta kva-jst-vem-kam… enostavno izginejo…
evaporirajo v nabirajoče se oblake, da pol lahko vsa pametna stojim na balkonu in s še pametnejšim ‘look-om’ zrem v oblake: “uuuu, dans bo pa še dežval…”

danes je torej večer za gnezdenje… in seveda za kaj drugega kot I Ching…
kaj bi drugega, res!
ker, ko zemlja začne na dan bruhati deževnike, človekovi brezbožnosti ostane samo še dobro staro šloganje!
in ker sem, kot že rečeno, nečimrne babje vrste, se ne morem pečati s kakimi običnimi tarot ali ciganskimi kartami… ne, ne… ta moj metafizični impulz hranim s pristnim kitajskim simbolizmom, v katerega lahko projiciram ves svoj kaotični mali, veliki svet!

ga.Manca K., to je pa moje srečanje z Bogom!

…

“če igramo igro ali ne,
svet jo kljub temu igra z nami.

Ne glede na to,
kaj naredimo oziroma česa se vzdržimo,
naš umik ne spremeni ničesar.”

 

Gunther Anders, 1956

 

možganski harrasment malo kasneje…

thja… če na blaženo nedeljsko jutro kdo prehitro zavandra v svet sanjave ženke, mora pač na svoj križ prevzeti, če taista sanjava mačka še v polsnu z preživetvenim instinktom, z zobmi povleče krempeljce na plan in potem piha in puha in vsa nasršena po turško sedi na svojem teritoriju balkona… in piše sentimentalne pesmice…

ne vem, mogoče sem prevečkrat prebrala Adamsovega Štoparja in tisti trumfalni pasus, v katerem Vogonski kapitan Arthurja in Forda muči z branjem poezije…
verjetno je to res okrutnejše, na mirno nedeljsko jutro, kot kaka kitajska varianta spuščanje kaplic vode na nič krivega cimra…

danes sem sentimentalka, in to zna bit za človeška bitjeca, ki po pomoti zavandrajo v radij mojega dometa prava mini kriminalka… danes bi morala nosit značko: “zajebavate me na lastno odgovornost!”

sexual harrasment zjutraj ob kavi…

VREDNO JE…
(by Poeta)

Prebujanje na najini terasi,
z dišečo kavo v roki…
prijetno je…
čuten plesni objem,
in noč prežeta s prijatelji…
veselo je…
igra senc in filmski trak
na potepu s kolesom…
lepo je
silhuete dolgih dreves,
na sprehodu pod soncem
zame ste…

In če so to stvari,
ki tvorijo moj svet…
lepe so…
Stisk roke,
objem in poljub…
naši ste!
in če ste vi ljudje,
ki spremljate moj svet…
dragi ste…
in če si damo velike
in male nežnosti…
večno je!

ker moje je,
kako kava zadiši v jutro
ker zame je,
ko mi s poljubi kažeš pot v nov dan
ker najino je…
ker naše je…
ker res vredno je….

ker prijetno je,
ko te zjutraj najdem ob sebi…
ker žametno je,
ko rišeš po moji beli koži
ker najino je…
ker naše je…
ker res vredno je….

in če samo še enkrat zaplešem nocoj
v tihem objemu sreče…
vredno je…
In če se le še enkrat prepleteva
in izginejo sence dreves…
vredno je…
in če le še enkrat
diham s tabo v najin večer…
vredno je…
in če le še enkrat…
…
vredno je!

blogancija postaja realnost…

“ej, stara, pa ti to vseeno resno,a?”

me gleda prelestni cimer izza svojega monitorja…

sej vem, da meri na mojo najnovejšo muhico, na moj najnovejši hobić, ki sem ga pridjala čedni vrsti resnih in jako trdnih hobijev… z vešče zverziranim damskim ušescem, ki zna zignorirati kar mu pač ni po volji, gladko malo preslišim povabilo k kulturnemu dialogu, ki bi prekinilo enakomerno nalaganje prahu med nama, ko kot zadrogirana nepremično zujiva vsak v svoj ekran…

sej vem, nisva čist gladka, morda se prav zato tako fenomenalno štekava!

ker če bi bila v možganskih resorjih pravilno ustrojena, bi sedaj pila, plesala, se besno dol dajala z komerkoli bi že privandral naokrog, in potrošila vsaj del tiste zaloge kondomov v kopalnici…

očitno sva zbiralca prahu v vseh možnih odtenkih, in ne nisva izbirčna, zbirava ga na vseh možnih placih… jaz sem seveda v svoji nečimrni naravi šla še korak dalje in iz najine shrambe naredila prvovrstni laboratorij za proizvajanje penicilina… sploh ni tako težko res! najprej moraš pridno slediti notranjemu klicu hrčka nabiralčka in vsakič ko se oglasi, pridno kupit kilo pomaranč in vsaj pol kile limon… bo penicilin boljši! potem pridno vse zložiš v kak oddaljen kot shrambe, pot pretezo soživečemu, da bomo jutri zjutraj pa đusal… bomo zdravi

jea rajt!

ahoj…

ker je danes pač tak dan…

morda prav sedaj nadobudni najstniki brskajo po žepih hlač in jakn, kje je skrit še kak pozabljen evro, da se ga malo prisekajo, ker je petek in to, in se spodobi s prjatli kakšno spit… kakšno rečt… kakšno pozabit…

ker je petek in to… in je treba med vikendom malo podstrešje spucat, malo ventilčke spustit, da ekonomski lonec, kateremu ljubeče rečemo ‘naš mali svet’ en lep dan ne eksplodira…

samo… moja najstniška leta, ko nas je regenerirala steklenica Grajske črnine, katero smo si zaupno podajali iz rok do rok v kakšnem parku Belega mesta, so že lep čas mimo… sploh pa, pri mojih letih se že spodobi malo napredovat, se darvinizirat, evolvirat ali kako že, in glede na to, da sem zmeraj imela neko posebno čast povečane nagnjenosti k ‘princeska sindromu’ sedaj elitistično viham nosnice nad vinom v literskih steklenicah…
sedaj padam samo še na izbrane buteljke… in roko na srce, dobesedno padam, ker so najstniška leta zagnanosti in vneme že toliko daleč, da se sedaj že po nekaj kozarcih obnašam kot opica, kar me, če sem količkaj odnesla od učnih ur biologije, malo zaskrbi, ker to pač ne pomeni ‘upgrade-a’ po evolucijski lestvici, ampak en čisto navaden štrbunk nazaj v kameno dobo…

spogledovanje z blogom…

ravnokar sem z joge prištorkljala k Sebotu v kancelarijo (beri k njemu domov…) in sedaj sem vsa razlepljena tlele po fotelju in tipkarim in mi je tako, da bi lahko poletela… klinc pa sex, odslej rabim samo še new-age joga treninge… thja, kako malo je potrebno, da smo dandanes ženske srečne in zadovoljne!

sej vem, da klasični jogiji ne odobravajo moje ekskurzije v vode eksperimentalne joge (prosim, Svamijem sploh ne omenjat, da take bogoskrunske zeli sploh obstajajo na slovenskem , hi hi…), ampak, darlingi, this feels like heaven!

jaz se enostavno preveč dolgočasim na osnovnem tečaju, kjer me vedno učijo osnov dihanja… in da imam hrbtenico… in da se moram držan pokonci… pa razloži to moji pridno skrivenčeni hrbtenici, ki služi svoj vsakdanji kruh tako, da vsak dan vsaj deset ur meditira pred računalniškim ekranom… diham pa tud verjetno še!

in tile treningi so brilijantno brilijantni, ker je model (verjetno gej, ker je prelep, da bi lahko bil streight!!! jao jao ženska domišlija, kak geštel, da dol padeš, majke mi!!!! ) d best učitelj in tako lepo vodi in vse pove ravno v pravem času in vse je večplastno za različne stopnje zahtevnosti, in kolkr sem ena okrogla bunkica, sem pa še vedno jeb-pi… raztegnjena in stabilna!

ah, mladostna gibčnost in poskočnost jedre srne…